Letnik: 1996_97 | Številka: 3 | Avtor/ica: Nikolai Jeffs

CELINA GONZALEZ

La rica cosecha/Rich harvest

(Tumi Records, 1996)

Leta 1929 rojena Celina Gonzalez velja za kraljico načina, ki nosi ime musica campesina in ki predstavlja glasbo ruralne Kube. Pa je ob tem takoj odpraviti stereotipe, ki jih vzbuja pojem ruralnosti - enozvočnost, monolitnost, enostavnost, ozka lokalna hermetična kultura... Prav nič od tega ne velja za ploščo La rica conseca/rich harvest. Še več - Celina Gonzalez pooseblja prav tiste kubanske paradokse, ki vedno znova očarajo naključne in malo manj naključne opazovalce kubanske kulture in politike. Skupaj z možem Ruetilom je Celina namreč nekoč napisala slovito skladbo (ki je bila v Celinini maniri tudi slovito zapeta) Santa Barbara oziroma Que Viva Chango, ki slavi božanstvo Chango iz afrokubanske religije Santeria in ki ima sinkretično vzporednico v katoliški svetnici Barbari. Toda Celina je slavna tudi po tem, da je goreča pristašica kubanske revolucije. Ta pa si nedvomno želi, da bi religija - pa naj bo santeria ali katolicizem - imela drugačno (bolj folkloristično) vlogo na Kubi, kot jo ima sedaj, kjer je moč iz ruma ali kadila mešati množicam nevarni opij. Santeria in Castroizem - to je seveda paradoks, na katerega je nekoč opozoril nigerijski nobelov nagrajenec za literaturo Wole Soyinka, ko je zapisal da Ogun (še eno santerijsko božanstvo) kot božanstvo revolucije na Kubi bolj ogroža katoliške izpostave reakcije kot pa Karl Marx.

Soyinki dodajmo le eno stvar: če Ogun ustoliči revolucijo s tem tudi ustoliči pogoje, s katerimi bo njegova metafizična vloga v kubanski družbi izpostavljena materialistični transformaciji. In kje je potem Santeria? No, in ni hudič - na plošči smo priča skladbi San Lazaro, in kdo se za njo skriva, če ne še eno santerijsko božanstvo? ...Sami obrati, sama presenečenja...

Tako se moramo vprašati, ali smo kubanski kulturi, ki svoj sinkretrizem izpostavlja prek pojmov, kot je npr. “afrokubanskost”, sploh zvesti, če o omenjenih “obratih” govorimo kot o paradoksih? Mar ne bi raje spregovorili o temeljih pogojih, v katerih neka kultura nastaja?

Ni je kubanske glasbene forme, ki ne bi bila toliko, kot je kubanska, tudi afriška. Eklektika, kontradikcija, hibridnost - vse to so oznake, ki zadevajo srž kubanske kulture, in del te srži je tudi omejeni paradoks, ki ga lahko še razširimo. Npr.: večina skladb - nekaj je novih, nekaj je starih - je na plošči napisanih v son maniri. Son velja za najbolj kubanski, torej nacionalni, žanr. Toda to je žanr, ki je nastal iz mešanja in prepletanja kultur, mešanja, ki ga Celina Gonzalez - v sodelovanju s sinom Reutilom mlajšim - slavi kot posebno odliko kubanske kulture. Torej slaviti nacionalno kulturo pomeni slaviti hibridnost oziroma negirati prav največjo mistifikacijo nacionalne kulture, ki je zaobjeta v predpostavki, da je nacionalna kultura vedno vsaj tako čista, kot je čisto tisto etnično jedro, ki je nosilec nacionalne politike...

Izpostava sona pa razbija še eno monolitnost - pričujoča plošča je odličen plesen, speven in emocionalen vpogled v kubansko glasbo, kakršna obstaja neodvisno od mehke “mainstream” salse, ki trenutno bolj ali manj žal dominira naše predpostavke o mednarodnih zvočnih oblikah latino godbe. Que Viva Celina!

Nikolai Jeffs