Letnik: 1996_97 | Številka: 3 | Avtor/ica: Rajko Muršič

KAPELA LA CHATELIERE

De profundis

(KLC OO1, 1996)

Kljub kroničnemu pomanjkanju domačih pogumnih in inovativnih bendov, ki bi jih lahko umestili na robove različnih sodobnih popularnoglasbenih in avantgardističnih smeri, od jazza in rocka do različnih navezav na sodobno komorno, elektroakustično ali elektronsko glasbo, se je v zadnjem letu pojavilo nekaj plošč avtorjev in skupin, ki uspešno zapolnjujejo relativno praznino na polju produkcije avtorske pogumno presežne godbe.

Kapela la chateliere je na sceni prisotna že kakšnih deset let in je moto svojega delovanja vzela dobesedno in zares ter pri tem ne popusti niti za trenutek. Glasbenikom Kapele la chateliere je prav vseeno, kaj si kritiška peresa mislijo o njih, bistveno je, da počno, kar se jim zdi prav. To držo pa mora ceniti še tako strupen kritik. Pravijo pač, da jim gre za to, da zavržejo vsako predalčkanje in da se izognejo vzorcem drugih glasbenih trendov.

V tem so multiinstrumentalisti Andrej Čopar, Evgen Malis in An­drej Žibert dosledni. Čeprav nas preredko presenečajo s čisto kompozicijskimi rešitvami in nam še redkeje postrežejo z improviziranimi prebliski, nas navdušujejo s pogumnim menjavanjem instrumentov in s preskakovanjem imaginarnih ovir. V živo žal ne morejo prikazati vse spretnosti pri obvladovanju različnih glas­bil, zato pa so si v studiu na trenutke lahko dali duška in nas prijetno presenetili predvsem z domiselno orkestracijo.

Kapelo la chateliere krasi transžanrska nastrojenost, vendar zaradi očitne naklonjenosti pleteničenju v kratkih frazah nekajkrat zaide na pota ustvarjalno ne ravno najbolj obetavnega jazzrockanja. Na srečo se skupina nevarnosti svojega trajek­torija očitno zaveda, tako da tu in tam pošteno prebije polje pričakovanega.

Rajko Muršič