Letnik: 1996_97 | Številka: 3 | Avtor/ica: Sonja Porle

CHEIKH LÔ

Ne La Thiass

(World Circuit, 1996)

Producent plošče Youssou N’Dour pravi, da je Cheikhovo petje potovanje od Burkine Faso do Senegala, in ima zato draž, ki primanjkuje glasbi ustvarjalcev, ki so "vse življenje domovali na istem mestu". Ali Farka igra sorajski blues, Baaba Maal posodablja zvok Fouta Toroja, on sam pa igra wolofski mbalax. Pohvalo lahko razumemo dobesedno, saj se je Cheikh Lô rodil senegalskim staršem v nekoč glasbeno kipečem burkinskem mestu Bobu Dioulassu, v kulturo ducata strpno prepletajočih se izročil in jezikov. Njegova glasba je resnično neke vrste povzetek dogajanja na zahodnoafriškem glasbenem prizorišču, ne le posameznih sahelskih glasbenih tradicij. Za neafriškega poslušalca pa je Cheikhov prvenec, album Ne La Thiass, značilno privlačna senegalska glasba, kjer so domači mbalax ritmi začetni vzgib navidezno nenaporni improvizaciji. Le da je Cheikh Lô ni prezračil samo s sijajno lahkotnimi latinskimi ritmi in melodijami, temveč tudi z vihravo špansko kitaro ter celo z medenimi plohami centralnoafriške kitare. Skladba Ndogal je zagotovo takšna. Pa Ndogal, podobno kot druge pesmi na plošči, ne pripoveduje o posvetnih srečah in žalostih (težko je verjeti!), temveč o pomanjkanju verske ljubezni. Tako kot Youssou N’Dour in Baaba Maal, je tudi Cheikh Lô predan musliman, sledilec sufijske sekte Baye Fall. Naslovna pesem je izvrstna, najžlahtnejša skladba na plošči pa je Guiss Guiss, hvalnica Cheikhovemu osebnemu marabuju. Začarala me je iz enega samega razloga. Lôju pomaga peti Youssou N’Dour. Šele, ko sem zaslišala Youssoujev glas, sem se namreč zavedla, da je sveži in vrhunsko novi glasbi le nekaj primanjkovalo - natančnosti, marmornate moči in vizije Youssoujevega glasu in interpretacije. A Youssou je pač samo en. Njegovim zadnjim trem ploščam vsi tisti, ki smo ga imeli radi v predzvezdniškem obdobju, res nekam težko prisluhnemo. Vendar ga zdaj, zaradi vsega dobrega, kar je storil s slavo, toliko bolj občudujemo. Ne le, da ponovno igra prekrasno glasbo, temveč je lani dvema prvovrstnima glasbenikoma, pevki Yande Coudou Sene in kitaristu Cheikhu Lôju, odprl vrata svojega Xippi studia v Dakarju in iz njiju čez noč naredil zvezdi. Kaj pa je storil za sodobno afriško glasbo, bo povedala tale anekdota. Po razprodanem koncertu v Londonskem Royal Festival Hallu - Youssou je nastopal s Senejo in Lôjem - mi je navdušeni gasilec, značilen obiskovalec koncerta, rekel: "Ne vem, kje je Senegal. In do danes sem mislil, da je Youssou N’Dour Nigerijec. Afriška glasba je fantastična. To ni zabavna glasba, ampak klasika. Opera!"

Sonja Porle