VERNON REID

Mistaken Identity

(Epic-Sony, 1996)

Reidova diskografija je najprej precej bolj zajetna in kosmata zver, kot bi človek menil. Pred rojstvom in po rojstvu oktanskih rocksterjev Living Color, katerih kitarist in pretežni komponist je bil - je Reid nebodilen snemal in koncertiral s trumo raznolikih godcev, to mu je vztrajno dvigovalo zavest, pedigre in ceno. Igral je s protagonisti newyorške jazz-avantgarde in z Mickom Jaggerjem ter Mariah Carey. Z dodobra ogreto kitaro ga najdete na vsaj sedmih albumih Ronalda Shannona Jacksona, potem na SmashandScatteration Billa Frisella, Renaissance Man Jamaaladeena Tacume in Spirits Dancing In The Flash Carlosa Santane. In ni prav mnogo studijskih godcev, ki bi igrali na tako impresivni seriji antologijskih zvočnih izdelkov, kot je Reid. Zornov The Big Gundown, Termonuclear Sweat Bowiejevih Defunkt in Yo Bum Rush The Show Public Enemy so namreč 'plate', ki so zaznamovale osedemdeseta v popularni godbi. Dobro, in kaj je končno to, kar tiči v cd-igralniku in čaka na predvajanje?

Mistaken Identity je dober šestdesetminutni kos norih kolažev, besnih zvočnih nalivov in Reidovega prepoznavnega rezanja mesa. Še več, mimogrede boste naleteli na znane klarinetne poskočnice (ne motite se - res je Don Byron) ali pa zvite sample in scratche (DJ Logica), ki znajo komadom doliti hrbtenjače. 'Posluši, je to muzika, kar slišim?' pritakne Reid med peti in šesti komad. Je. Lahko jo kupiš kot hip-hop mantro ali pa kot ples z ikonami popularne godbe. 'Nikoli ne postavljaj karme blizu radiatorjev,' je ena od maksim devetega interludija, ki predstavlja zabavna varnostna navodila. V silovitem hommageu Kurtu - 'Saint Cobain' - Reid proda sempl You're gonna miss me when I'm gone..., v prvem pa recimo bogato razkosa Hookerjev Helpless Blues. Neobremenjenost z ideološkim smetnjakom je ne-še-čist-tazadn plus Mistaken Identity. Fant na srečo nikoli ni pretirano mitiziral nobene zvočne paradigme. Ne spomni se zgolj Slya Stonea, ampak tudi Jeffa Becka. Stoneov Family Affair ali pa The Day I Tried To Live Soundgarden... Oba markantna kosa. Potem pa je tule še štorija produkcije. Ne glede na to, da predstavlja termin prepogost izhod v sili, na katerega kritiki obešajo argumente - je prav od tehnološko-režijskega postopka v studiu odvisno, kako in v koga bo zvočni produkt zarezal. In v produkcijskem smislu so Vernon Reid, Teo Macero in Prince Paul nakotili zavidljiv zvočni milje. Reference so največkrat blef, ampak naj omenim le to, da je Macero med drugim sproduciral kar nekaj Monkovih in Davisovih albumov, Prince Paul (sicer član jazz-hoperjev Stetsasonic) pa recimo enega ključnih rap kosov v osedemdesetih - 3 Feet High And Rising newyorčanov De La Soul.

Končajmo. Mistaken Identitiy je prekleto dobra zagozda v veselje vsem hip-hop heretikom - in memoriam Sonny Sharock, Don Cherry in Kurt Cobain. Vernon Reid pa verjetno ne bo več dolgo narobe razumljen bastard popularne kulture...

Vrečko