SCLAVIS, TEXIER, ROMANO

Carnet de Routes

(Label Bleu, 1996)

Velikokrat se poudarja, koliko jazz in sodobna improvizirana glasba dolgujeta Afriki. Le malokrat se omeni tudi mačehovski odnos sedanjega jazza do Afrike kot kontinenta, kjer prav tako žive bolj ali manj civilizirani ljudje. S tem mislim malo število koncertnih turnej neafriških jazzistov po tem kontinentu, ki v najboljšem primeru peljejo le do Capetowna ali Johannesburga v Južnoafriški Republiki. To diskrepanco med tem, kaj vse smo jazzovski maliki in malikovalci dobili s črne celine in kaj ter koliko ji sedaj vračamo, so začutili tudi Louis Sclavis, Henri Texier in Aldo Romano, ki so v ‘90-em in ‘93-em letu naredili dve turneji po nekdanjih francoskih kolonijah Afriškega kontinenta. Pri tem moram omeniti tudi znanega fotografa jazzovske tematike Guya LeQuerreca, ki je obe turneji izdatno pofotografiral in izdal nadvse lep zvežčič fotografij, ki je priložen tej osupljivo dobri cedejki. Trojica oz. četvorica (z LeQuerrecom) je hodila po afriških ruralnih okoljih in iskala stik z domačini izključno prek glasbene komunikacije, ki je ne motijo jezikovne in civilizacijske razlike. Prav zaradi sočnosti in pristnosti je glasba naletela na bojda prisrčen sprejem, saj so ob njihovem jazzu domačini nemalokrat zaplesali, tako da je bila scena (po fotografijah sodeč) podobna od nekdaj prisotnim črnskim obrednim seansam. S tem se seveda ponuja misel o veliki alienaciji belega poslušalca od improvizirane godbe, ki le malokrat zapleše ob njej, Afričani pa so očitno tega zmožni tudi še dandanes. Vendar ta odtujenost belcev od prvinskosti črne glasbe ne moti toliko, da bi tudi mi ne mogli reči, da je Carnet de Routes odlična cedejka, ki navdušuje zaradi več reči.

Najprej je tu smelo poplesavanje med različnimi polji sodobnega jazza, ko nastane nova glasba, v kateri le težko jasno ločiš korenine, iz katerih črpa (afriška ritmična ritualnost v nekaterih Romanovih ritmih in tudi njegovo freejevsko pulziranje, ki je diametralno nasprotje afriški fluidnosti; Sclavisovo domovanje v tradiciji evropskega freeja 70.and 80. ter tudi v mediteranskosti juga Francije in Korzike ter folkloriki Bretanje; Texierjeva zapisanost liričnosti esteticizma 70-ih in dobri bopovski osnovi, armirani z dobro mero freejevskega nekonformizma). Kljub tej dobri sprijetosti vseh glasbenih sestavin pa so končne oblike glasbe na Carnet de Routes še zmeraj precej raznolike, saj segajo od nadvse spevnih in skoraj plesnih skladb do zahtevnejših Sclavisovih sodobnih evro-freejevskih projekcij, pa tudi takšne so vmes, ki bodo ugajale ljubiteljem elektrificiranosti (močan beat Alda Romana, ki je svoj čas igral z Jeanom Lucom Pontyjem v fusion bendih). Vendar je kljub končni raznolikosti še zmeraj močno, močno čutiti enotnost korenin vseh treh (ali pa vsaj cilja, proti kateremu vsi trije težijo).

Carnet de Routes je odlična cedejka, ki nadvse dobro prikazuje zdajšnjo glasbeno snovanje evropskega artističnega jazza ob koncu tisočletja. Kot taka pa nujno potrebuje mesto v zbirki vsakega, ki se trudi kritično spremljati genezo te čudovite glasbe.

Rok Jurič