Letnik: 1996_97 | Številka: 3 | Avtor/ica: Sonja Porle

SIDI TOURÉ

Hoga

(Stern's Africa, 1996)

Tam, kjer puščavska princesa, reka Niger, splete pramene vodenih las v zlato strugo in se omagana od boja s pustinjo upogne ter obrne proti zelenini Gvinejskega zaliva, stoji mesto Gao. Ponoči je nad njegovim zvezdnatim nebom mogoče videti prah Rimske ceste - sam pričetek hrepenečega vesolja, čez dan pa, ko zrelo sonce leže v zrnato nebo, je mesto izžgano, njegove ulice pa, kakor da ne vodijo nikamor, in so prej opomin kot spomin na čase, ko je Gao utripal v srcu songajskega kraljestva, ko so v njem pokopavali askijske kralje in poslednjič odžejali trgovce z zlatom, ki so potovali na Sever. Malokateri opisovalec saharskega Malija se ni vprašal, ali je mogoče, da so na tej v puščavo potapljajoči se ladji še pred kratkimi šesto leti živeli gospodarji sveta. A malokateri tudi ni dodal, da dokazov minule veličine, razen v pokončnem obnašanju sahelskih ljudi, res ni videti, le slišati jih je mogoče v razburjeno hipnotični glasbi z rečnih bregov. Timbuktujški kitarist Ali Farka Toure je songajski glasbi priigral največ občudujočega spoštovanja. Sidi Touré iz Gaoja pa naj bi zvok reke Niger, zibeli glasbe, ki jo dandanes imenujemo blues, zajel iz starejših izvirov in poglobil v vode, za katere do zdaj v Evropi še nismo slišali. Tako kot Ali je tudi Sidi plemenitega porekla, a to je v Maliju prej kot s snovnim bogastvom povezano s stanovskim ugledom, zato je v trenutku, ko se je odločil zaživeti kot glasbenik, razočaral svojo družino ter prekršil osnovno pravilo družbene negibnosti rodnega izročila, ki mu je kot glasbenik v resnici popolnoma predan, kot pesnik negriotske krvi pa ga že samo zato, ker prepeva, ruši. Sidija skrbi krhanje staroveške morale in uničevanje prirode, ni pa mu, podobno kot ponosnemu Aliju Farki, do prepevanja hvalnic. Sidijev oster glas, napeto ljudsko petje in rezajoč način igranja na kitare (vse od modernih do tradicionalnih in afriške viole je v neki londonski kuhinji izdelal producent plošče Abdramane Fall), ki je prav toliko liričen kot dramatičen, poslušalcu ne dovolijo zadremati in se sprijazniti z vidnim svetom. Prebudijo ga z večnimi vprašanji, ki jim najde odgovor v nemi, a sočutni duši. Hoga je glasba neukročenih duhov Črnega Nila, še preden se reka zlije v spokojni Mississippi. Čudovita plošča! Priporočam vam jo iz nemirnega srca.

Sonja Porle