A TRIBE CALLED QUEST

Beats, Rhymes And Life

(Jive)

DE LA SOUL

Stakes Is High

(Tommy Boy)

Pleme iskalcev je seveda dovolj ugledno, da si mirne duše zagotavlja dovoljšnje število fanov, konzumentov in plačnikov diskografskih izdelkov. Nenazadnje so hiti iz njihovih prvih treh plošč jamstvo za dobršno merico umirjenega hip hop užitka. Izid njihove najnovejše plošče, naslovljene s tem, kar hip hop v bistvu je: ritmi, rime in življenje, je bil še posebej zanimiv, saj je sovpadal z izidom nove plošče še enih uglednežev iz pozitivno orientirane familije Native Tongues: govorimo o De La Soul in njihovi Stakes Is High. Tako je pač naneslo, da nobena od teh dveh plošč ni bila ocenjena sama zase, ampak vedno v kompletu z drugo. Bodi tako tudi tukaj.

Q-Tip, Phive in Ali Shaheed Muhammad začenjajo enainpetdesetminutno ritmanje in rimanje s štiklcem Phony Rappers, kjer napihnjenim wanna-be-gangsta-be-real-to-the-street rapperjem povedo, kar jim gre, zaključijo pa ga s sladkim glasom Faith Evans, soproge Biggieja Smallsa, enega od na začetku okreganih. Intrigantno, simpatično pozitivno in brez zamere. Največji favoriti plošče so komadi Motivators, The Hop, Keeping it Moving in Stressed Out. Seveda pa si vi lahko ustvarite svojo lestvico, ki bo verjetno drugačna, a nič manj všečna.

Plošča Beats, Rhymes And Life je hit plošča brez izrazitega hita. Ko sem jo poslušal mi ni niti enkrat prišlo na misel, da bi pritisnil tipko search ali skip, kaj šele pause, stop ali open/close. In kar se mene tiče, mi to popolnoma zadostuje.

Tudi De La Soul seveda niso novinci/naivci. Prvič smo jih slišali daljnega leta 1989. Takrat so izdali ploščo 3 Feet High And Rising. No, rastnega hormona jim res ne manjka, saj so do danes zrasli v enega največjih in najbolj uglednih hip hop bendov, čeprav so že z drugo ploščo, De La Soul Is Dead, razglašali svojo smrt. De La Soul so se na naslednji, tretji plošči res obnašali kot kadavri, s pravo terapijo svežih ritmov in melodičnih samplov pa so letos spet prišli k sebi.

Že tradicionalno so De La Soul polni samplov: Commodores, Kurtis Blow, James Brown in Jacksons Five so seveda klasičen repertoar vsakega raperskega producenta, ščepec popra pa dajejo nenavadni sampli, kot tisti v komadu Baby, Baby, Baby, ki so ga vzeli pri Malcolmu Mc Larnu, in oni, ki so si ga sposodili pri Arethi Franklin. O besedah pa ne bom izgubljal besed, saj so take, kot smo jih pri De La Soul vajeni: neagresivne, lepo tekoče, rahlo popevajoče, sončne in prijetne.

Oboje, kar je letos prišlo iz garaže (ali raje gozda) Native Tongues, popolnoma opravičuje njihovo famo in je vredno svojega denarja. Pa čeprav jih boste v uveljavljenih ljubljanskih štacunah težko našli.

Napo-Lee-Tano