THE BLIND AGE

(drama in glasba)

Ottawa, Kanada, november 1996

Izkušnja s flavto, kakršne se nisem nadejala: vrnitev v čas, ko smo se Salamandri dobivali za radost skupnega iskanja zvoka, stika z neznanim, komaj slutenim, občutenim, čudežnim, ki se odpira skozi glasbo. Klic v sili režiserja, Williama Weissa, kolega z Univerze v Ottawi, ki se mu je zdelo, da bi moje igranje lahko pripomoglo k celotnemu vzdušju v predstavi, ki jo je pripravljal s študenti na gledališkem oddelku. In nato moje neznansko veselje in zadovoljstvo, da začutim dihanje igralske skupine v srečevanju z izredno zahtevnim indijskim besedilom, prevedenim v angleščino. Dramo The Blind Age, Slepi čas, je leta 1954 napisal Indijec Dharmavir Bharati. Za svoje videnje človeških omejitev, grozot, ki si jih prizadenemo, pa tudi možnosti za preseganje zlobe, uničevanja, razdiranja, se pravi, za predstavitev iskanja smisla življenja si je izbral mitološki okvir velikega epa Mahabharate, še danes zagotovo zelo pomensko nabit spopad med bratranci. Potem ko je uničena civilizacija, ko so vsi pobiti, ima zmaga precej čuden priokus: celo bog Krišna se je pripravljen žrtvovati, da bi pomagal očistiti zastrupljenost z obupom, ubijalskimi nagoni, nemočjo.

Vsa predstava je tekla pri odprtem odru, predeljenem z učinkovito sceno številnih zaves, prispodobo za labirint nesmisla, skozi katerega se prebijajo človeške usode. Trije glasbeniki smo dogajanje spremljali ves čas, s pasusi, ko je glasba pomagala pričarati okus tuje kulture. Izhodišča za improvizacijo je oblikoval indijski multiinstrumentalist Hardeep Bukchi, ki živi v Ottawi. S kitaristom, ki je kot študent z oddelka sodeloval pri projektu, sva imela priložnost, da svojo zahodnjaško izkušnjo igranja poveževa z vzhodnjaškimi intervali, lestvicami, melizmi, ko četrttoni naenkrat niso bili več koncept, ampak nujnost v najinem prilagajanju celostnemu zvoku. Biti samo še zven, vsa v nihaju sitarja, ki se je odzival prvinskemu kriku kraljice Ghandari, ko je upala izzvati boga Krišno. Ali pa s flavto voditi spev sprave in miru: biti v glasbi, ki spreminja, bogati, vzpostavlja mostove med svetovi, biti jaz ravno v tem, da sem samo zvok in celota zvoka in celota, zaceljenost življenja, ki mi pomaga, da se srečam sama s seboj in s svetom. In za takšno darilo sem seveda pripravljena znova in znova pristati na izziv tovrstnega dogajanja.

Metka Zupančič