DAVID CALZADO IN LA CHARANGA HABANERA

Cankarjev dom Lj, dec. 1996

La Charanga Habanera niso tisto, kar naj bi bili - skupina z značilno charango zasedbo violin, flavt in drugih pritiklin. So pa tip kubanske skupine, ki je čedalje bolj popularna na zahodu. Zadeva je zelo preprosta: med sonom (tipično kubanskim ritmom, ki je podlaga salsi in katerega metalni, glede na izpostavo pihalne sekcije, predstavniki so NG la Banda) in mehko sentiš salso (kakršno na Kubi predstavljata Issac Delgado in tako imenovani salsa dohtar Manolin) je kljub vsemu treba poiskati ritme, ob katerih se ne boste med plesom popolno raztopili. In to vrzel La Charanga Habanera (in ob njih skupine, kot so Yumuri y sus hermanos, Pachito Alonso y su Kini Kini ter Dan Den) uspešno zapolnjujejo z modernizacijo zvoka (elektronika je v ospredju) in vpeljavo novih, tudi nelatinskih glasbenih obrazcev znotraj dialektike med "drugačnim a še vedno prepoznavnim".

Kot žanra sta son in salsa (kadar se jo ne pojmuje kot generično ime za celotno latinsko glasbo) še vedno najbolj popularna latino ritma na zahodu, a ju spodriva cumbia, in to iz enostavnega razloga. Cumbia ima preprost "ena-dva" ritem, na katerega je mogoče plesati (...tole pišem iz izkušenj DJa, ki mora poiskati ritme, s katerimi se da napolniti radijski eter ter plesišče), ne da bi ob tem morali skrbeti, da niste preživeli mladosti na ulicah kolumbijskega mesta Cali, ampak raje ob poslušanju RŠ. Son pa latino ritmom nevajenim ušesom ponuja splet (zaplet pravzaprav) korakov, ob katerih vljudna Kubanec in Kubanka ne bi rekla nič, a njihov (še vedno vljuden) nasmeh bi se vam vseeno grenko vtisnil v spomin (...tole seveda pišem tudi iz lastnih izkušenj, a tokrat nesojenega plesalca).

La Charanga Habanera pa kljub vkoreninjenosti v son ponujajo njegovo kompleksno in ostro pop predelavo, ki - kot se je nekoč o La Charangi Habaneri in mega zvezdah Los Van Van izrazil nek komentator Radio Havane - "demokratizira salso". Skratka ni treba, da ste vešča poznavalka in poznavalec latino plesov, da bi se zavrteli. In v tem je nastop skupine uspel. Publika je res porabila precej časa, da se je ogrela, in res, da je morala premagovati skupini precej nenaklonjenega ozvočenja, ki je polni zvok La Charange Habanere ponujal nekje ob desnem bregu odra, po preostali sprejemni dvorani pa neka zamolkovanja, da minimalnega odra, ki je kratil oddaljeni pogled na nastopajoče, ne omenjamo. Seveda bi lahko omenili še kup podrobnosti, o katerih lahko rečemo samo to, da bi bilo olikano ter spodobno, če bi se CD začel prilagajati nastopajočim ter obiskovalcem in obiskovalkam, ne pa pričakovati, da bo obratno. (CD kot "user friendly" ustanova je primeren utopičen sen, s katerim je moč polniti tovrstne kratkočasne prilike neugodja.)

Pa vendar, kot bi rekli na Kubi - kljub neugodnim razmeram smo še enkrat zmagali! In ta zmaga se ne omejuje samo na ples. V najširšem smislu je latino godba kot kontinentalni zvok in kot svetovni glasbeni trend še vedno premalo prisotna v Sloveniji, zato je vsak tovrstni nastop dobrodošel. V ožjem smislu pa so La Charanga Habanera ponudili pogled na tisto, kar kubanska glasba je, ko se uspešno izogne niveliranju, glasbenemu poenotenju, ki je značilno za severno ameriško salso, a je hkrati del skorajda enotnega latino godbenega polja, ki se razprostira od južne, srednje in severne Amerike in ki tudi prevzema Evropo ter svet.

Nikolai Jeffs