Letnik: 1996_97 | Številka: 3 | Avtor/ica: Rajko Muršič

PALE NUDES

KUD France Prešeren, Lj, nov. 1996

Pričakovanja pravzaprav niso bila velika. Po navdušenju nad koncerti in posnetki zasedb Tone Dogs in The Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet, s katerimi je sodelovala izjemna glasbenica in skladateljica Amy Denio, je bila plošča Wise to the Heat njene nove zasedbe Pale Nudes precejšnje razočaranje. Èeprav se je v novi ameriško-švicarski zasedbi pojavil tudi tak mojster kitare, kot je Wädy Gysi, je glasba Pale Nudes le tu in tam spominjala na bogate zamisli prejšnjih zasedb Amy Denio. Pale Nudes pač poskušajo kombinirati različne sodobne glasbene tokove in slediti sproščenemu vzdušju kabarejskega značaja, vendar je njihovo glavno prekletstvo glasbeni dolgčas.

Prvi del nastopa Pale Nudes se je namreč črevasto vlekel v brezizhodnem kroženju okoli izpraznjenega glasbenega duhovičenja z bolj ali manj jasnimi navezavami na vsem znane pristope med jazzom, kabarejskimi kupleti in etno-galerijo - simpatično sicer, a neprepričljivo. Ko sem že povsem obupal nad Pale Nudes (v katerih sta svoj delež dovolj profesionalno, a nič več kot to, prispevala kontrabasist Michael Gerber in bobnar Fredi Flückinger), pa se je vendarle zgodilo. V drugi polovici nastopa so se Pale Nudes najprej lotili nekaterih bolj značilnih avtorskih skladb, nato jih je nepričakovano napadla poletna godbeniška Muza, tako da so fantje in dekle na koncu pristali v prešernem veseljačenju. In na koncu smo bili vsi zadovooljni. Èemerni kritiki, ki so nam na koncu vendarle zavezali gobec, in (pre)maloštevilno občinstvo, ki je lahko navdušeno topotalo ob alpskoameriških poskočnicah.

Rajko Muršič