Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: BIGor

Rock katakombe

Kontroverznež iz Čikaga

Aktiven udeleženec rockovske proizvodnje začetka 80-ih, ki se še danes izkazuje kot predrzen kolumnist, glasbenik in producent. Po neponovljivih Big Black dela danes s Shellac, nasledniki nesojenih Rapeman, nadaljuje z nihilističnimi medijskimi provokacijami in nas za po vrh še spravlja v zadrego s hiperproduktivnim spiskom rockovskih skupin. Dobrodošli v svetu Steva Albinija!

Na prste obeh rok bi bilo težko našteti posameznike, ki bi bili priznani v rockovskem podzemlju in istočasno za velike denarje iskani v polju rockovskega mainstreama. Mednje lahko zagotovo štejemo potomca italijanskih priseljencev iz okolice Torina v Ameriko Steva Albinija, ki je nase opozoril v začetku 80-ih z ostrim besedilom v nekem čikaškem fanzinu: The only good policeman is a dead one/The only good laws aren't enforced/I've never hung a darkie but I've fed one/I've never seen an Indian on a horse. V Čikago se je preselil junija leta '80, ko je po hudi poškodbi v prometni nesreči dobil odškodnino, s katero si je plačal študij novinarstva na univerzi Northwestern. Izkoristil je priložnost in se odselil iz mesteca Missoula v Montani, kjer v konzervativnem ozračju ni imel nobene prihodnosti s punkovsko skupino Just Ducky. V mesto se je priselil s pričakovanjem, da bo naletel na živo punkovsko dogajanje, vendar je potreboval kar nekaj časa, preden je odkril tisto sceno, kjer so se redno pojavljale tri takrat najpomembnejše čikaške punkovske skupine - The Effigies, Strike Under in NakedRaygun, ki so postali njegova obsedenost. Še preden je članom Naked Raygun in prijateljem pokazal solo delo, ki je bilo kasneje odtisnjeno na prvem izdelku skupine Big Black pod naslovom Lungs, je zelo kratek čas igral v punk skupini Small Irregular Pieces Of Aluminium in nato še v novovalovski Stations 45, po katerih je odvrgel basovsko kitaro in izluščil svojo kitarsko žilico, ki je, na daleč razpoznavna po ostrem in rezkem zvoku, še danes njegov zaščitni znak. Temu režočemu zvoku je pridodal še drugi kitarist Santiago Durango, ustanovi član Naked Raygun, katere je zapustil zaradi prehoda v novo skupino.

Skozi Big Black so šli različni basisti, med njimi tudi Jeff Pezzati iz Naked Raygun, na plošči Bulldozer paje ob ritem mašini Rolandigral bobne Pat Byrne iz Urge Overkill. Steve in Santiago sta decembra '84 našla tistega pravega - Davida Rileyja, ki se je leta '82, ko je izgubil službo v detroitskem studiu, kjer je delal (in se ga tudi ‘zadeval’) s takimi imeni, kot sta George Clinton in Sly Stone, preselil v Čikago. Trojka plus Roland je ostala skupaj do poletja '87, ko se je dokončno odločila zaključiti kariero, to je delno zabeleženo tudi na video kaseti Pig Pile. K temu koraku ni prispevala le Santiagova odločitev, da se bo posvetil študiju družinskega poklica Durangovih, prava, ampak predvsem to, da so Big Black zaokrožili in izoblikovali razpoznavni stil brez primerjave, ki je vrhunec dosegel med albumoma Atomizer in Songs About Fucking. Agresivno, provokativno, krvavo, realistično in po vrh tega še družbenoangažirano! Vietnamski sindrom (Bazooka Joe), pedofilija (Jordan, Minnesota), dolgčas na periferiji, ki spravlja mladež v smrtno nevarne igre (Kerosene), podkupovanje (Big Money) so le nekatere od radikalnih tem, s katerimi je Albini brez dlake na jeziku risal ameriško resničnost. Ne le z besedili, ampak tudi s članki v čikaških časopisih in kolumnami po ameriških fanzinih buri duhove in provocira, to je pripeljalo do tega, da ga še danes zmerjajo z mačistom, diktatorjem, narcisom in pokvarjencem. Vendar Albini zamahne z roko in ostane le najkontroverznejša osebnost sodobne rockovske produkcije!

Z Big Black je Steve Albini prodrl v samo jedro čikaške punk rock scene in se, tako kot številne skupine, srečeval s težavami zaostale produkcije, ki se je vse preveč naslanjala na zapuščino 60-ih in začetka 70-ih ter ni upoštevala premikov, ki so se zgodili s pojavom punka in njegovimi prijemi. Na srečo je naletel na Iana Burgessa, ki je v tistem času edini izstopal po pristopu in ohranjal srž punkovskih in postpunkovskih skupin. Prav pri njem se je Albini veliko naučil o producentskem poslu. Ko je Burgess postal stalni producent Big Black, je potomec italijanskih priseljencev od njega pobiral spretnosti, s katerimi se danes tudi preživlja. V drugi polovici 80-ih je postal eden najbolj iskanih producentov v ameriškem rocku in zdaj res ne bi našteval vseh skupin, ki jih je produciral, saj ne bi zadostovala niti cela stran. Treba pa je omeniti produkcijo plošče Surfer Rosa skupine Pixies, s katero je opozoril nase in iz sebe in njih naredil zvezde (njegov honorar: 4.000 $). V Anglijo je prodrl s produkcijo dveh zlatih singlov The Wedding Present (njegov honorar: 9.500 $). Ne glede na bajne honorarje, ki jih dobiva še danes (ne smemo pozabiti, da je npr. produciral zadnjo ploščo Nirvane In Utero), je ostal zvest svojemu okusu in predvsem svojim pravilom dela. Trda, neočiščena in surova produkcija je ostala njegov zaščitni znak vse do danes. Nenehno potuje na charter liniji Chicago-London-Chicago; s honorarji od velikih imen je postavil na noge svoj studio, kjer snemajo številna imena s Touch and Go in njene podzaložbe Quaterstick, saj ima s to čikaško založbo podpisano eksluzivno pogodbo. Obenem je Albini predan ljubitelj glasbe in najljubšim skupinam producira zadeve tudi zastonj, mlajšim, še neuveljavljenim skupinam, ki pridejo v njegov studio, zaračuna le čas brez stroškov uporabe studia. Zagotovo je eden najbolj delavnih producentov v zgodovini rockovske glasbe, saj na leto posname tudi čez sto albumov.

Vendar mu prenapolnjen urnik producenta nikoli ne zadostuje, vleče ga k igranju. Tako je po razpadu Big Black ustanovil s članoma Scratch Acid, basistom Davidom Wm. Simsom in bobnarjem Rayom Washamom, zasedbo Rapeman, ki smo jo imeli priložnost videti v drugi polovici leta 1988 skupaj z Dinosaur Jr. in Polsko malco tudi v Ljubljani, v Festivalni dvorani. Trio je za sabo pustil album Two Nuns And A Pack Mule, še pred njim pa je izdal neuspešni EP Budd, ki si ga Albini očita še danes in mu predstavlja nekaj, kar se ne sme nikoli ponoviti. Rapeman so hitro razpadli, menda predvsem zaradi Simsove želje po delu v nastajajoči skupini The Jesus Lizard, ki jo je kasneje Albini kot prijatelj in producent spremljal vse do njihove zadnje plošče Shot, s katero je skupina presedlala na Capitol. Steve Albini je znan po vztrajnem nasprotovanju prehajanju na velike založbe, to je bil eden od razlogov za prekinitev njihovega sodelovanja in prijateljevanja. Še enkrat se je izkazal za kontroverzno osebnost!

Razpad Rapeman je hudo prizadel Steva Albinija, ki si je želel nove skupine. V prvi polovici 90-ih se je čikaška scena začela preoblikovati, povezovali so se različni glasbeniki različnih glasbenih praks, to je doseglo svoj vrhunec v zadnjih dveh letih. Med njimi je seveda tudi Steve Albini in njegova skupina Shellac. Ob Albiniju je še njegov studijski sodelavec Bob Weston iz skupine Volcano Suns, s katerim sta kaki dve leti igrala le za veselje, dokler jima ni vse skupaj začelo postajati podobno masturbaciji. K sodelovanju sta povabila odličnega bobnarja Todda Trainerja iz minneapolskih Rifle Sport, znanega tudi po projektu Brick Layer Cake. Njihova prva skladba, The Guy Who Invented Fire, je bila izdana na prvi singlici The Rude Gesture a pictorial history leta '93 (prodanih čez 24 tisoč izvodov), njen kitarski rif je nastal že leta '92 med Albinijevim gostovanjem po Japonski s prijatelji Zeni Geva, kar so zabeležili tudi na EP Supernaut. Shellac so do danes posneli album, štiri singlice in še nekaj zelo ekskluzivnih izdaj, ki nas nenehno presenečajo s preračunljivo drznostjo, ki je zmeraj matematično natančna. Nekaj nenatančnega je bilo na drugem albumu, saj se je trio v začetku letošnjega leta vrnil v studio na ponovno snemanje, izbrali so londonski Abbey Road; Albini ni pozabil nesrečnega EP-ja Budd.

Steve Albini, ki bo letos poleti dopolnil 35 let, s Shellac tvori samo jedro današnje čikaške glasbene scene. Z vsestranskim glasbenikom Jimom O'Rourkom sta pola, ki povezujeta to raznoliko sceno, katere glavno dogajanje se odvija v klubu The Lounge Ax. Obenem pa nadaljuje z workaholično producentsko vnemo, s katero se je povzpel med najzanimivejša rockovska imena. Ni pa se predal slavi, ostaja poln kontroverznih izjav, s katerimi provocira levo in desno usmerjene. Z glavo gre skozi zid, saj je prav s tem naredil že veliko zvočnih lukenj. Ta prekleti potomec Italijanov!

BIGor

Izbrana diskografija

Big Black - Atomizer (Homestead, 1986)

Big Black - Sound Of Impact (Walls have ears, 1987) (butleg)

Big Black - Songs About Fucking (Touch and Go, 1987)

Rapeman - Two Nuns And A Pack Mule (Touch and Go, 1989)

Zeni Geva and Steve Albini - All Right, You Little Bastards! (NG, 1993)

Shellac - The Rude Gesture a pictorial history (Touch and Go, 1993) (singel)

Shellac - Uranus (Touch and Go, 1993) (singel)

Shellac - At Action Park (Touch and Go, 1994)