Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Viva

Butthole Surfers

Čez Butthole Surfers jih ni. Ni niti besed niti časopisnega papirja, ki bi jih ujeli tako, kot bi bilo prav. A vendar. Nepretenciozen poskus sledi. Njihovih petnajstih let se v njem niti ne trudim iskati. Taki, kot so tu in zdaj, se predstavljajo skozi usta bobnarja Kinga Coffeyja. Z njim sva se pred koncertom (ker so nastopali predvsem po festivalih, je imela majhna slovenska četica srečo, da jih je doživela v klubu Arena) pogovarjala z Milanom. O tem, da bi morali kdaj igrati pri nas, ne vedo nič. Sicer pa se ob razgibani glasbeni karieri King zadnje čase najbolje počuti v svojem (pravem, naravnem) vrtičku, pevec Gibby Haynes se v življenju še vedno najraje igra prav z njim, Paul Leary pa srečno poročen plava po drugih (atmo)sferah. Malo za hec, malo za res so po treh letih spet navrgli novo ploščo. In jo končno spet enkrat promovirali v Evropi. 27. 8., Ljubljana-Dunaj, 0:1.

Zdi se, da vas Evropa sploh ne zanima - niti kar zadeva turnej, niti drugače. Je mogoče to povezano s težavami, ki ste jih imeli na začetku kariere, ko ste prvič prišli v Evropo?

K: Ja, čisto možno. Evropske turneje nam ne gredo, ker zelo hitro postanemo zelo zoprni. V Evropi težko pridemo do dobre marihuane, no, vsaj včasih je bilo tako. Če nismo mogli priti do trave, smo postali razdražljivi in težki. Marihuano je bilo treba potem seveda kompenzirali z alkoholom. Šele z alkoholom v riti znamo postati zares tečni in jezni.

Ali je pomembno, da ste zadeti, ko igrate?

K: Odvisno od tega, katerega člana benda vprašaš. Veliko glasbe in umetnosti nasploh pod vplivom droge po moje močno pridobi vrednost, vendar jo lahko dojemamo tudi drugače, brez vpliva drog. Ne morem trditi, da je nek način boljši ali slabši. Osebno igram vedno trezen. Drugače sploh ne morem igrati, niti če sem samo pijan.

Z obnašanjem ste si priigrali status skrajno nezanesljive skupine.

K: Res je.

To vam po svoje pristoji. In zdi se mi, da vas ta slab glas sploh ne prizadene.

K: Ni res. Človek ne more uživati v tem, da ga imajo za nezanesljivega. Osebno nočem biti zoprn, ljudi nočem razočarati, jih spravljati v jok, ampak... tu pa tam se vseeno zgodi. Nismo nalašč taki. Poskušamo biti v redu.

Vaša publika je pripravljena na vse in vi si verjetno ne ženete preveč k srcu, ko jo pustite na cedilu?

K: Pa si. Včasih zna biti prav zoprno, ko odpovemo koncert. (Op. Vive: Turnejo po ZDA so pripeljali do konca, čeprav so zdravniki Gibbyju svetovali, naj se zaradi poškodovanega bobniča za nekaj mesecev odreče hrupu.)

Ko prebiramo vaše intervjuje, je takoj jasno, da o svoji glasbi ne govorite radi. Zato me zanima, zakaj delate glasbo, če o njej niste pripravljeni tudi kaj povedati?

K: Govoriti o glasbi nima nobenega smisla. Popolnoma nobenega smisla. Tako kot pravijo: Govoriti o muziki je kot plesati o arhitekturi.

Je kot masturbiranje namesto seksa?

K: Če že hočeš primerjavo s seksom, potem bi rekel, da je bolj kot govorjenje o seksu. Gre za to, da je med delanjem glasbe in govorjenjem o njej ogromna razlika. Kar mi počnemo z Butthole Surfers, prihaja iz skritega in iracionalnega dela naših možganov in tega se enostavno ne da preliti v besede. Po moje vsak, ki govori o svoji umetnosti, brezveze naklada.

Povej po pravici: Se vam vaše zgodnje plošče res tako gnusijo, kot pravite, da se vam, ali pa se samo delate, da se vam gnusijo?

K: V bistvu jih sploh še nisem slišal tako, kot bi bilo treba. Sploh jih ne poslušam. Zato ne vem, kaj naj odgovorim. Ko smo na primer v klubu ali se zabavamo v baru in zavrtijo naš komad, moram ven iz prostora. Enostavno ne morem poslušati naše glasbe. Mogoče je super, mogoče grozna, jaz o tem ne vem nič.

Zakaj je tako hudo, da moraš ven?

K: Enostavno se nočem poslušati.

Ali potem sploh kdaj poslušaš glasbo, ki jo ustvarjaš?

K: Ne, nikoli.

Kaj ti potem predstavljajo koncerti?

K: Igranje imam seveda rad. Rad udriham po bobnih, rad delam glasbo, samo poslušati nočem tistega, kar smo naredili. Mogoče lahko uporabim metaforo - ne maram se gledati v ogledalu. Vse drugo je blazno zabavno, drugače se s tem ne bi ukvarjal tako dolgo. Seveda se, ko snemamo, veliko poslušamo. Stalno poslušamo, kaj smo naredili, in spet poslušamo in poslušamo in poslušamo. Hočemo biti gotovi, da je to točno tisto, kar si želimo. Vendar pa je zadeva takrat, ko se odločimo, da je material v redu, definitivno končana. Od takrat zanjo nočemo več slišati. Dokončana je, fini, gone, ni je več.

Kaj se je torej dogajalo z vašo zadnjo ploščo Electriclarryland? Snemati ste jo začeli maja 1995, izdali ste jo šele leto kasneje. Kaj vam je vzelo toliko časa, ste imeli kakšne težave?

K: Nikoli ne bomo izdali plošče, dokler nismo prepričani, da je za to napočil pravi čas. Zadnji dve plošči smo res snemali precej dolgo. S podpisom za veliko založbo smo se namreč znašli v nenavadnem položaju, ko imamo dostop do uveljavljenih producentov, na razpolago so nam veliki studii in treba je priznati, da tega še vedno nismo vajeni. Čeprav gre za velike novosti, nas po drugi strani vse skupaj prijetno zabava.

Tovrstna dogodivščina je bilo tudi snemanje z Johnom Paulom Jonesom?

K: Ja, to je bila za nas povsem nova izkušnja, nekaj čisto drugačnega. Z glasbo se ukvarjamo že zelo dolgo, pa vendar je veliko stvari za nas še vedno novih, zadev, ki so precej razburljive in drugačne. Nastop v talk-showu Davida Lettermana, koncert v Avstriji... V starih časih smo plošče snemali - dobesedno - v svoji kuhinji. Vse prve plošče smo posneli tako. Vsi ti razkošni studii so za nas velika novost. Naš novi album smo s Stevom Thomasom začeli snemati v enem od teh dobrih studiev blizu New Yorka. Posneli smo dovolj materiala, da bi izdali ves album, a smo potem, ko smo se vrnili v Teksas in poslušali glasbo, ugotovili, da jo sovražimo bolj, kot je pri nas v navadi, da sovražimo glasbo, ki jo ustvarjamo. Zato smo približno dve tretjini albuma odjebali in nov material posneli v veliko cenejšem studiu.

Kaj je bilo narobe z glasbo, ki ste jo zavrgli? Vam niso bili všeč komadi ali je bila produkcijsko zanič?

K: Oboje. Zvočno je bila preveč sterilna. Niti kančka domišljije ni bilo v njej; bila je popolnoma izničena in tako zelo določena, omejena...

Je bila popolnoma očiščena?

K: Ja, ampak ne v dobrem pomenu besede. Včasih je čista produkcija lahko prav v redu. Pri tej naši enostavno ni bilo ničesar, kar bi te lahko vzburilo, ničesar, kar bi potegnilo, ničesar ni bilo. Bila je tako brezdušna, da smo se odločili, da jo kar lepo odjebemo. Problem je v tem, da te producentje pripravijo do tega, da eno in isto pesem ponavljaš do onemoglosti, še enkrat pa še enkrat pa še enkrat. Kar naenkrat se preleviš v robota, ki samo drka na inštrument, s čimer glasba izgubi vsa čustva. Tako smo na našem zadnjem albumu pravzaprav objavili tudi nekaj posnetkov, ki smo jih v Teksasu naredili sami, in nekaj komadov, ki smo jih posneli doma v studiu. Ti komadi so imeli nek svoj feeling, znali so potegniti. Tiste, za katere smo mislili, da so zanič, pa smo odvrgli. Zato smo morali vse te nove narediti takoj, bolj ali manj v svojem studiu. Kot so Let's Talk About Cars, Space, My Brother's Wife in še ena ali dve.

Tiste bolj eksperimentalne.

K: Ja.

Med njimi je Space, ki zveni, kot da bi bila hommage skupini Monster Magnet.

K: Jaz bi rekel, da je prej namenjen skupini Spaceman 3 kot Monster Magnet.

Mogoče celo Hawkindom?

K: Ja, tudi. Temu komadu nismo kar brezveze dali ime Space. Ko smo ga začeli igrati, sva oba z Gibbyjem pomislila na Spaceman 3. Ta bend je bil na začetku kariere res dober, potem pa so fantje kar naenkrat usekali mimo. Postali so totalno, prav nagravžno, definirani. Mi pa imamo radi tiste njihove kitare, ki vlečejo, in njihovo psihedeličnost. Space je komad, ki je bil napisan za to, da bi ga igrali Spaceman 3.

Electriclarryland smo pri nas v trgovine dobili šele mesec in pol potem, ko je izšla drugod po svetu.

K: EMI sploh ne ve za Butthole Surfers, zato je čudno, da ste Electriclarryland v Evropi sploh lahko dobili.

Zakaj so potem po tvoje sploh podpisali z vami?

K: Saj nismo podpisali z EMI. Podpisali smo za ameriški Capitol, s tem nas je EMI dobila na grbo in zdaj sploh ne ve, kaj naj bi z nami počela. Ob podpisu pogodbe smo se zavedali, v kaj se spuščamo. Razmišljali smo, da bi tu podpisali za založbo, ki bi se spoznala na ameriške bende v Ameriki in v Evropi, kot je na primer Blast First, vendar so potem prevladali interesi, ki smo jih imeli v Ameriki. Capitol nam v Ameriki ponuja zelo dobro distribucijo, posveča nam veliko pozornosti in dobro skrbi za nas. Pri naši odločitvi nas je vodila misel, da moramo to njihovo zagnanost kar se da izkoristiti.

Prihajate iz Teksasa. Od tam je še cel kup odličnih glasbenikov in bendov. Po moje mora biti nekaj posebnega v tem Teksasu, nekaj, kar povezuje vso vašo glasbo, se strinjaš?

K: Ja, verjetno. Delno bi to lahko razložili z dejstvom, da je bil Teksas, preden je postal del Združenih držav, samostojna država. Veliko Teksačanov še danes čuti, da smo poseben narod, da v bistvu ne spadamo pod ZDA. Na naše ustvarjanje je bolj kot dogajanje v Kaliforniji ali New Yorku vedno bolj vplivala glasba iz naše države, iz našega okolja. Teksas je tudi precej oddaljen od drugih delov Amerike. Bendi morajo veliko prepotovati, da pridejo do nastopov pri nas.

Torej je, kot da bi imeli svoj mali svet?

K: Po svoje res. Poleg tega je v Teksasu neverjetno vroče, zato je treba vase spraviti ogromno tekočine. Od pijače pa človek hitro postane odvisen, možgani se skisajo, ljudje postanejo čudaški in začnejo se dogajati nenavadne zadeve. Austin, v katerem živimo, je res prijetno mesto. V njem ima sedež teksaška univerza, tako da vsako leto pride veliko nove mularije. Je tudi edino liberalno mesto v celi državi Teksas, v njem se zbirajo vsi odtrganci, umetniki, vsi, ki bežijo iz konzervativnih mest, kot so Dallas, Houston, El Paso in San Antonio. Vsi smo se zbrali v Austinu, tako da je kar zabavno. Veliko naših bendov je zadelo bistvo punk rocka.

Kaj je bistvo punk rocka? Se imate Butthole Surfers za punk rock bend?

K: Ja, seveda. Punk rock se zame konča tam, kjer postane definiran. Ko obstaja kodeks o tem, kako se je treba oblačiti, kako je treba igrati, takrat, ko se postavijo določena pravila, ne gre več za punk rock. Večina punk rock bendov je hitro pozabila na njegovo bistvo. Bistvo punk rocka je, da se je treba znebiti vsakršnih pravil, biti kreativen, tvegati, eksperimentirati. Ko punk rockerji na vse to pozabijo, se smisel izgubi. Veliko punkovskih bendov je poglavje o tem, kaj pomeni igrati punk rock in kaj je eksperiment, preprosto preskočilo.

Kako ste se ga vi naučili? Kaj je na vas najbolj vplivalo?

K: Čeprav smo bendi nekaj pobirali tudi iz Velike Britanije in Kalifornije, je bila naša štartna pozicija v Teksasu taka, da je rock mrtev in da ga je treba ponovno izumiti. Da je treba ustvariti svojo lastno rockovsko godbo. Taki so bili The Dicks in Big Boys, oni so izumili punk rock in ga kasneje tudi držali pokonci. Mi smo jim sledili, potem pa so že prišli Scratch Acid, Jesus Lizard in drugi bendi. Tudi punk iz južne Kalifornije, bendi, kot so Germs in Black Flag, mi pomenijo veliko. To so bendi, zaradi katerih sem sploh začel igrati glasbo. Fantje so igrali punk v pravem ameriškem duhu. Bil je tako primaren, tako surov, tako močan... Predstavljal je nekaj, s čimer sem se v mladosti identificiral. Vendar pa je bilo med temi bendi tudi veliko mačističnih in takih, ki so samo hiteli. Butthole Surfers smo bili reakcija na take bende. Ko smo se pojavili na odru, smo s seboj prinesli saksofon, igrali Donovana, vse smo delali narobe. (op. Vive: Kinga je tu že čakala tonska vaja, nas pa čez nekaj ur neponovljiv koncert.)

Viva