Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Vrečko

George Clinton

Dr. Funkenstein

Kdo je George Clinton? Oče 'vesoljskega' soula oz. psihedeličnega funka alias P-funka. Če je Aretha Franklin prva dama soula in James Brown njegov Boter, potem je Clinton njegov Vrač, 'voodoo priest', glasbenik, ki je v sedemdesetih letih spojil mesnatost soula in rockovsko psihedelijo v novo, izvirno fuzijo... Z mesnatim soulom mislimo Rufusa Thomasa, Wilsona Picketta, Jamesa Browna, Joa Texa, Otisa Reddinga... Z rockovsko psihedelijo pa v tem primeru Jimija Hendrixa, detroitčane MC5 in The Stooges (kasneje Iggyja Popa and The Stooges), ne pa t. i. acid-rocka zahodne ameriške obale (The Grateful Dead, Jefferson Airplain...). Sly and The Family Stone lahko nastopajo v obeh kategorijah...

George Clinton (rojen julija 1940 v Kannapolisu, Severna Karolina) je združil karizmo in upornost rockovskih simbolov šestdesetih (Hendrix, Joplin, Redding, Sly Stone...) z organizacijsko sposobnostjo in vizionarsko prepričljivostjo. Z zasedbo Funkadelic ni bil le začetnik nove zvrsti v popularni glasbi (t. i. P-funka), ampak tudi urbanega gibanja, ki je bilo opozicija disco industriji (clintonovsko - 'Placebo Syndromu') in eden od nastavkov za začetek hip hop kulture. Med Afroameričani (v Detroitu, losangeleškem Comptonu ali newyorškem Bronxu) bi danes verjetno dobil vsaj dvakrat več glasov kot Bill - pa se v glasbi nikoli ni prav neposredno pečal s politiko. Njegova diskografija je približno tako debela kot filmografija kralja nizko proračunskih filmov Rogerja Cormana. Poleg Jamesa Browna je daleč najpogosteje samplan glasbenik med raperji. To pove veliko - urbani poeti so iz zasedb P-funka (katerih vezni člen je prav Clinton) črpali in nadgrajevali zvok (zagrizen v ritmu, debel v basu in bogat v glasu) ter tudi pojavnost in stil (zabavnost kiča in odrske norije). Naslovi Clintonovih plošč so postali skrepenele sintagme ali slogani v popularni godbi. Naslovi komadov so kdaj celo daljši od germanskih šestzložnic (npr.'Promentalshitbackwashpsychosis Enema Squad'...). Nastopi Clintonovih The P-Funk Allstars pa so vrhunska zlitina utripajoče energije, sočne glasbene mineštre in parodiranja glamourja; na njih miruje le tisti, ki si pred tem pribije stopala z žeblji na tla... Decembra lani ste ga imeli z The P-Funk Allstars priložnost videti na Dunaju (Libromusic Hall); Žigove fotografije so prav z omenjenega fanksterskega žura...

Uvod - Protokozmični RandB (RhythmandBusiness):

V začetku petdesetih, ko so na stari celini popularno glasbo še vedno obvladovali plesni big-bandovski orkestri z gostujočimi vokalisti, se je v Ameriki spremenilo mnogo: nabuhlo obdobje ameriških v srce hrepenečih napevov se pričenja razkrajati, Broadway hira, musical znova okupira Hollywood (Minelliandco.), Frank Sinatra, Rosemary Clooney in Perry Como dobivajo manj karizmatične naslednike, velike jazzovske orkestre pod rebra drega ekonomska kriza, be-bop, pa še kaj... Manjše, rhythm and blues combo zasedbe pričnejo vladati klubski sceni. (RandB = urbanizirani blues + sekularizirani gospel.) Plesne himne prispeva nova, črna hripava generacija 'honkerjev' in 'shouterjev' (Joe Turner, Ray Charles, Lloyd Price, Hank Ballard, Fats Domino, Chuck Berry, Big Jay McNeely...). Množično se začnejo kotiti zasedbe. Tudi George Clinton, ki kot petnajstletni mulec s kolegi popeva acapella štikle po newyorških ulicah, ustanovi kvintet - The Parliaments. Imena si ne izposodijo pri vrsti ptičev (to je bila zelo pogosta praksa doo-wop zasedb), ampak pri znamki cigaret. Prva postava: George Clinton (vodilni glas), hripavi Fuzzy Haskins (čigar glas spominja na grčanje volkodlaka), Calvin Simon z najbolj sočnim vokalom v zasedbi (pogosto zapostavljen!), Ray Davis z globokim basom in Grady Thomas, ki se je redko prerinil v ospredje. Po New Yorku, New Jerseyju (kjer je Clinton nazadnje živel s starši), Philladelphiji, Detroitu in okoliških klubskih beznicah lep čas preigravajo in prepevajo rhythm and blues in doo-wop kose kakšnih The Dominoes, Five Royales, Clovers in Orioles, preden za nalepko ABC posnamejo nekaj singlic ('Poor Willie', 'Lonely Island'...). Zatem jih za kakšno leto v svoja nedrja vzame detroitska založba Tamla-Motown, takrat edini res mogočen glasbeno založniški imperij s temnopoltimi lastniki. Posnetki The Parliaments iz tega obdobja (l. 1964) pa niso bili nikoli izdani. Škoda... Clinton se poskuša kot producent (npr. beatlesovskega kosa Day Tripper v izvedbi detroitskega gospel orjaka J. J. Barnesa). V tem času se oktani in elektroni vedno bolj lepijo na temni rhtyhm and blues in svetli rock'n'roll (beri: zvok se vse očitneje 'elektrificira' in postaja hrupnejši, kitara kot inštrument in simbol pa stopi v ospredje). RandB - v konzervativnih medijih še vedno označen za vulgarnega - počasi postaja politično in kulturno gibanje: SOUL (boj proti rasni in spolni diskriminaciji, za splošno volilno pravico, proti militantnemu imperializmu itn.). Levica in v sloganih protislovna 'societas civilis' tudi v popularni glasbi prakticirata nekajletni tour-de-force. Vrstijo se nemiri in demonstracije. Mešane zasedbe od Santane do Hendrixovega Band Of Gypsys pometajo s segregacijo (npr. rasno 'enobarvnostjo' bendov), Sly and The Family Stone nastopajo skupaj z MC5, Brownovi komadi postajajo himne (Say It Loud... I'm Black And I'm Proud!), popularni losangeleški D.J. Magnificent Montague je pod pritiskom lokalnih oblasti ob znanih nemirih v Wattsu frazo 'Burn, baby burn!' spremenil v 'Have mercy, baby!' itd. Nekaj pred tem (leta 1967) The Parliaments za obskurno založbo Revilot posnamejo (I Wanna) Testify, zelo udarno singlico, ki se na nekaterih RandB radijskih postajah suče skoraj tako pogosto kot npr. Brownova It's A Man's..World in Chain Of Fools Arethe Franklin. The Parliaments si med poplavo Motownovega popa in invazijo britanskih bendov počasi gradijo zvočno ostrino. Cena sedeminčne I Wanna Testify na prostem trgu v zadnjih letih ni padla pod 30$! Za znano producentsko trojko Holland-Dozier-Holland (ki je oblikovala zvok večine Motownovih zvezd šestdesetih, npr. The Four Tops, The Supremes, Martha Reeves and The Vandellas, The Isley Brothers...) posnamejo lp Osmium, potem pa se hec konča. Berry Gordy (večinski lastnik založbe Motown) namreč vztraja, da mora ime Parliaments ostati v Motownovem kombinatu, in Clintonov bend toži. Clinton se znajde. Isto zasedbo zapelje do lokalne detroitske založbe Westbound, nadanejo si novo ime Funkadelic in počasi se prične novo obdobje izvirnega psihedeličnega štrudla, ki ga lahko kličemo:

P-Funkamericana

P-funk (beri: pure-funk, parliament-funk ali parliament-funkadelic) je kratka oznaka za izvirno vejo psihedeličnega soula oz. supersoničnega funka v popularni glasbi. Sly Stone in James Brown sta RandB skoraj do konca napojila z energijo, raskavostjo in erotiko. George Clinton je gimnazijce popeljal s kozmotronsko-karizmatično spojino še častni krog po atomskih poljanah. Seveda ne pri nas. V našem delu stare celine so se takrat sukali v glavnem britanski bendi in italijanske popevke. Brownove plošče so bile približno štiri... Za nominalen začetek P-funka bi lahko kupili prvo, naslovno ploščo Clintonovega kolektiva Funkadelic (nazadnje sem jo videl na Krakovskem nasipu...). Unikatna mešanica trdega ritma in bizarnega zvoka fankadeličnih norosti je precej logičen presek mesnatejše ameriške godbe do takrat: eklektičnih soul-rockerskih fuzij (Sly and Family Stone), obscene rock psihedelije (Hendrix, Zappa..), duhovitega in hrapavega New Orleanškega soula (Meters, Lee Dorsey...) in fundamentalističnega rock'n'rolla (MC5). Prva postava Funkadelic (kot kakšnih Rolling Stones ali Stooges) sodi v trivialni abecedarium popularne godbe: Eddie Hazel (solo kitara), Billy Nelson (električni bas kitara), Tawl Ross (ritem kitara), Tiki Fulwood (bobni) in George Clinton (vse drugo)... Kmalu se zraven znajde še Bernie Worrell, ki kitaristične rakete začini z bizarno vesoljskimi zvoki na klaviaturah. Fankadelični pohod se začne...

P-Funk Americana ostro nareže sedemdeseta že na samem začetku. Rock'n'roll pričenja na prelomu omenjenega desetletja namreč gniti v samopašju in glamourju, t. i. acid-rockovsko koleno je počasi odmrlo, simfonično rockersko prepotenco to še čaka, neposrednost in ostrino rock'n'rolla s konca šestdesetih komajda rešujejo kakšni MC5 (l.'71 v razpadu), New York Dolls, kasneje še Ramones. Večina ikon in gesel je mrtvih, preostali niti ne vedo, da živijo. Bliža se čudovita mineštra jazza in rocka... Kaj pa soul? Producentje, ki so tudi z novimi tehnološkimi studijskimi pripomočki zagovarjali žilav in masiven zvok, so bili večinoma v kotu (npr. Whitfield in Strong pri Motownu), večina založb se zelo plašno loteva spreminjanja 'avtentičnega' soul zvoka šestdesetih (prisluhni npr. Staxovim singlom iz obdobja '70-'75). Uveljavljati se pričnejo albumi, čeprav prodaja sedeminčnih singlic ne pade drastično. Zanimiva je že primerjava dveh klasičnih soulsterskih lp-jev: What's Going On Marvina Gaya (Motown) in There's A Riot Going On Slyja and Family Stone (CBS,'71). Gaye npr. lepo konceptualizira album (pesmi se prelivajo v zvoku in v sporočilih) in dodela sočno urbano liriko, Stone pa se po rezki psihedeliji in socialnem soku z lp-ja Stand precej intimizira, a ostaja izvirno mesen v zvoku. No, Funkadelic istega leta posnamejo kar dva lp-ja: Free Your Mind And Your Ass Will Follow (eden najboljših naslovov albumov v zgodovini popularne glasbe!) in Maggot Brain. Oba markantna izdelka tako po zvočni prepoznavnosti kot po drznosti. Funkadelic si z njima počasi oblikujejo trdo jedro poslušalstva. Precejšnji količini močnih soul zasedb pa ne uspe priti do pogodb z večjimi založbami, priklenjene ostajajo na singlice in s tem lokalno prepoznavnost (The Propositions, Don Campbell, The Explosions, Gators, Smokey Brooks...). Rehabilitirajo jih šele angleški didžeji in vinilni džankiji acid-jazz gibanja v drugi polovici osemdesetih (t. i.'rare groove' odsek). Omenimo še pronicanje uličnih slengov (spremljava stalnemu 'raskanju' in iskanju 'avtentičnega' zvoka) v popularno glasbo z RandB, beandhard-bop jazzom, opolzke klice Browna, Hendrixa and co. Večina izrazov, ki danes služijo kot samoumevne žanrske glasbene oznake (jazz, blues, soul, funk, rock, rave itn.), je namreč na mesto dogmatskih terminov (v korist glasbene industrije in večje 'preglednosti') prilezla iz lokalnih uličnih slengov in argojev. Primerjajmo npr. 'soul' in 'funk': religiozna definicija pojma 'duša' se v šestdesetih v slengu mladih Afroameričanov vztrajno profanizira in spreminja, postane celo političen termin v Kingovem gibanju za državljanske pravice, 'Soul Brother' pomeni na ulici brata po prepričanju, ne po krvi, 'soul' ozko glasbeno pa eksploziven, elektrificiran RandB, kjer vokal (z gospel globino) vodi močno ritmično spremljavo, pihala so (v primerjavi z rhythm and bluesom) malce bolj v ozadju. Nekaj primerov? Reddingov Respect, Arethin Think, Let's Stay Together Ala Greena in Kennerjev Land Of 1000 Dances v izvedbi Wilsona Picketta... Izraz 'funk' pa naj bi v afroameriškem lingu sprva pomenil telesne vonjave (predvsem po spolnem odnosu). V glasbenem slengu ga začnejo uporabljati hard-bop džezerji v petdesetih v poudarek telesnosti in plesnosti njihove godbe (Horace Silver, Milt Jackson, Clifford Brown idr.). Kot izraz za popularno glasbeno smer pa 'funk' navadno označuje svojstven podaljšek soula v sedemdeseta leta. Zvočno ga definirajo harmonska preprostost, izrazita poliritmija, uvajanje 'tršega' zvoka instrumentov (npr. wah wah efekt na ritem kitari, ojačen, v drob pulzirajoč električni bas, pogosto izvirni zvoki na klaviaturah...), močna ritmična podlaga na bobnih in drugih tolkalih (ki se ne brani sinkopiranja - akcentiranja nepoudarjenih dob), natančno odrezavo punktiranje pihal, močen vokal in večglasje (npr. klic in odgovor - spet gospel štos!) itn. Nekaj šolskih primerov: Sex Machine Jamesa Browna, Thank You Fallettinme Be Mice Elf Agin Slyja and The Family Stone, Fight The Power The Isley Brothers, Cloud Nine The Temptations, P. Funk (Wants To Get Funked Up) Clintonovih Parliament...

Oba omenjena izraza sta v osemdesetih in devetdesetih precej razširila ali spremenila pomen (glede na to, kar se je pač dogajalo v popularni glasbi...).

Precejšen antipod Clintonovemu fankadeličnemu projektu so njegovi The Parliaments - ob eksploziji Funkadelic v mirovanju (Motownova tožba). Sredi sedemdesetih jih Clinton spet zbere, v imenu odvrže 's', razširi in The Parliament za založbo Casablanca posnamejo jako udarno singlico Tear The Roof Off The Sucker ter lp Up For The Down Stroke. Zakaj antipod? S Parlamentarci sta ohranjeni doo-wop (profanizirana gospel) špura in Brownova akademija trdega funka do konca sedemdesetih, ko je disco subkultura že popolnoma preplavila mainstream. Prav P-funk (poleg punka) predstavlja opozicijo diskoidni zamisli produciranja popularne glasbe tistega časa; ni zgolj zvrst, ampak tudi gibanje. Kot fankadelični zvok zaznamujejo nevarni psihedelični izleti, je za 'parlamentarno' mineštro značilen trd, ozemljen RandB z odrezavimi pihali (Maceo Parker in Fred Wesley od Browna za lep čas prebegneta h Clintonu in postaneta z Rickom Gardnerjem in Kushom Griffithom ustanovitelja The Horny Horns - eksplozivne stalne Clintonove pihalne sekcije). Clinton poskusi - po Motown, J. B. (to, kot vemo, stoji za James Brown) ali mnogo kasnejši Wu-Tang strategiji - pod streho združiti več različnih projektov, ki snemajo za različne založbe: poleg Funkadelic, Parliament, Horny Horns še The Brides Of Funkenstein, Parlet, tu so še impresivni solistični dosežki Hazela, Worrella, Haskinsa in Morrisona (sicer liderja druge močne funk ekipe z detroitske založbe Westbound - Ohio Players). Preostali in premešani člani prvih štirih v osemdesetih nastopajo kot The P-Funk Allstars. Clintonova P-funk banda s hiper-kinetičnimi, v drobu norimi koncertnimi turnejami zaznamuje sedemdeseta in v presledkih tudi osemdeseta. Nazadnje bi se v to lahko prepričali na njihovi decembrski evropski ekspediciji. Že omenjeni decembrski nastop P-Funk Allstars v dunajski Libromusic Hall je bil namreč slastna potrditev naelektrenih in prepričljivih P-funk nastopov, o katerih so krožile neverjetne anekdote in smo jih lahko leta konzumirali le s Clintonovih koncertnih albumov. Z drznimi, a žlahtnimi predelavami klasik (Funky Dollar Bill, P. Funk, Atomic Dog...), ki se pretakajo z novejšimi komadi in kratkimi vokalno-instrumentalnimi improvizacijami, s kopico gostov (tudi MC-jev in raperjev), z nepretencioznim stikom s publiko, odličnim zvokom , sokom in glasbeno pirotehniko - je George Clinton z The P-Funk Allstars dokazal, da bo treba nanj še računati...

V besedilih Clinton, Collins, Haskins idr. raje ironizirajo in mitizirajo, kot da bi proti establishmentu rezali s cirkularko (kot kasneje Public Enemy), z levičarskimi slogani (kot Gil Scott Hearon: Revolution Will Not Be Televised...) in protirasističnimi zbadljivkami (kot Last Poets: White Man's Got A God Complex...). Frazeološki arzenal P-funka se je (kot pred njim bluesa, jiva, jazza in soula) zavlekel v pore popularno glasbene mitologije, fankadelični slogani (Free Your Mind And Your Ass Will Follow!, One Nation Under A Groove... Gettin' Down For The Funk Of It, Think!It Ain't Illegal Yet!) so bili kasneje ničkolikokrat citirani in reinterpretirani, največkrat v soulu in hip-hopu, ki je v devetdesetih tudi najbolj očitno rehabilitiral P-funk tradicijo (predvsem west-coast scena)... "Parliament-Funkadelic bi morali učiti v ameriških javnih šolah..." Flea (Red Hot Chilli Peppers).

Kdo je fankadelik?

- Izvirno in nemirno jedro fankadelično-parlamentarnega kolektiva:

George Clinton (vzdevki: Dr. Funkenstein, Starchild, Maggot Overlord), kljub nekaterim negativnim posledicam še vedno v ospredju gibanja, kljub letom nebodileno hodi po P-funk turah. Eddie Hazel (psevdonim: G Cook), v sedemdesetih duša P-funk kolektiva, virtuoz psihedelične kitare, edini iz Clintonove bande, ki ni več živ (plošče mu kasneje posvečajo The Big Chief, 24-7 SPYZ idr.). Bernie Worrell (vzdevek: Woo), čarovnik klaviatur, koavtor mnogih in aranžer skoraj vseh komadov Funkadelic, kot Hazel se ni bal občasno zapustiti P-funk družine in se lotiti lastnih projektov. William Collins (vzdevek: Bootsy, Bootzilla), space-bass virtuoz, preden je ‘uletel’ h Clintonu, je z bratom in zasedbo Pacesetters spremljal Jamesa Browna, v sedemdesetih precej uspešen z Rubber Bandom, še snema zanimive projekte. Phelps Collins (vzdevek: Catfish), odličen ritem kitarist, Bootsyjev brat. Gary Shider, verjetno najbolj podcenjen član Funkadelic, avtor, kitara in glas v prenekaterem kosu (Cosmic Slop, na primer). Fuzzy Haskins (Mr. Radi-o-active), od vseh originalnih članov The Parliaments ostane ob Clintonu na vidnem mestu najdalj časa. Da ne omenjamo še enkrat preostalih članov Funkadelic in The Parliament(s)... To je seveda le najožje jedro.

- Takšen je tudi naslov albuma treh P-Funk odpadnikov, sicer originalnih članov The Parliament(s) (Fuzzy Haskins, Calvin Simon, Grady Thomas), ki demonstrirajo upravičen fankadeličen napad na Clintonovo samovladje. (Who's A Funkadelic. Avenue Records. 1981.)

- Fankadelični so Kraftwerk (vpliv na hip-hop korenine, npr. Afriko Bambaato, kot prvi elektronski eksperimentatorji z zvokom v popularni glasbi), Zappovi Mothers Of Invention, Tackhead, Adrian Sherwood in dub-psihotiki z On-U Sounda ter Sun Ra (z jazz-o-deličnimi galaktičnimi simfonijami), Red Hot Chilli Peppers, Slave in Xavier... Vse naštete zasedbe namreč v nekaterih elementih zasmrdijo po tem, kar dober P-Funk je... Kraftwerk npr. zavoljo eksperimentiranja z elektronskim zvokom (ki vendarle ni prevladujoča poteza P-funka), Frank Zappa zaradi izvirnega duhovičenja in zafrkavanja establishmenta, Red Hot Chilli Peppers zaradi koketiranja z rockom in energije na odru itd.

Parliafunkadelic-Thang (zgodba z zahodne strani):

»Everybody knows George Clinton is the shit. He's still out there doing his thing, performing, doing shows and having fun and I want to be just like him, when I grow up...«

DR. DRE

(nekdanji član Niggers With Attitude, losangeleškega tria iz prve generacije t. i. gangster rapa in do nedavnega solastnik intrigantne črne založbe Death Row)

- Najbolj pogosto samplane P-funk skladbe: Chocolate City, P-Funk (Wants To Get Funked Up), Give Up The Funk, Flashlight (uporabljen več kot tridesetkrat!) in Aquaboogie (vsi komadi Parliament); Good Ole Music, Get Off Your Ass And Jam, One Nation Under A Groove, Knee Deep (Funkadelic) in Atomic Dog (Clinton sam).

- Raperji, ki so najpogosteje uporabljali dele ali celotne P-funk skladbe: Ice Cube, Redman, Black Sheep, Snoop, Schooly D, Jungle Brothers, Yo-Yo in Digital Underground.

- Šest najbolj znanih kooperacij - ne samplov! (če želite impresionirati prodajalca v vaši lokalni ploščarni): Ice Cube - One Nation Under A Groove (Bop Gun), Coolio - Atomic Dog, Q-Tip, Busta Rhymes and Ol' Dirty Bastard - Flashlight, Red Hot Chilli Peppers - Tweakin, Eric Sermon and MC Breed - If Anybody Gets Funked Up in Digital Underground - Knee Deep (v vseh naštetih monstruoznih P-funk klasikah sodelujejo omenjeni izvajalci z Georgom Clintonom and The P-Funk Allstars).

ZASILNA, A SKORAJDA ESENCIALNA DISKOGRAFIJA GEORGA CLINTONA and SO-PI-FANKSTERJEV (albumi in kompilacije, letnice prvih izdaj in ponovnih izdaj na cd-ju):

Kot Parliament:

I Wanna Testify (1994, Goldmine) - ponatisnjena zbirka singlic The Parliaments

Up For The Down Stroke (1974, cd-ponatis 1990, Casablanca)

Chocolate City (1975, 1990, Casablanca)

Live/P-Funk Earth Tour (2LP/CD) (1977, 1991, Casablanca)

Tear The Roof Off: 1974-1980 (2CD) (1993, Polygram)

Kot Funkadelic:

Funkadelic (1970, 1990, Westbound)

Let's Take It To The Stage (1975, 1992, Westbound)

Hardcore Jollies (1976 WB, 1993 Priority)

One Nation Under A Groove (1978 WB, 1993 Priority)

Music For Your Mother: Westbound Singles (1992, Westbound)

George Clinton solo:

Sample Some Of Disc, Sample Some Of DAT (1993, AEM)

Hey Man... Smell My Finger (1993, Paisley Park)

The Awesome Power Of The Fully Operational Mothership (1996, Sony)

Greatest Funkin' Hits (1996, Capitol)

Drugi P-funk artisti:

Fuzzy Haskins - A Whole Nuther Radioactive Thang (1994, Westbound)

Eddie Hazel - Games, Dames And Guitar Thangs (1977, WB)

Horny Horns - A Blow For Me, A Toot For You (1977 Atco, 1994 AEM)

Bootsy Collins - Aah...The Name Is Bootsy, Baby! (1977, WB)

Bernie Worrell - All The Woo In The World (1978, Arista)

P.Funk Allstars - Go For Yer Funk/Dance On The Wild Side (1992, 1993, AEM)

Sweat Band - Sweat Band (1980, Uncle Jam-Sony)

Axiom Funk - Funkcronomicon (1995, Axiom)

Mutiny - Mutiny On The Mamaship (1979, Columbia)

Zapp/Roger - All The Greatest Of Zapp And Roger (1993, Reprise)

Različni - Classic P-Funk Mastercuts, vol.1 (1993, Mastercuts) - eden boljših instant uvodov v P-funk sceno...

internet naslov: http://www.duke/-tmc/motherpage/

Vrečko