Kdo to pje Sizifa

Na poti h glasbenemu gledališču

Najprej malo prazgodovine. Znani slovenski dramski pisec in gledališki režiser Dušan Jovanović ter skopski kitarist in skladatelj Vlatko Stefanovski s skupino Leb i sol so se v skupnem gledališkem projektu - v predstavi Oslobođenje Skopja - srečali prav pred dvajsetimi leti, in to na pol poti med mestoma, v katerih živijo, v Zagrebu. Režiser predstave je bil Ljubiša Ristić, posrednik pa znani zagrebški kritik Dražen Vrdoljak, ki je leta 1976 že poznal Leb i sol in njihovo fluidno, rockersko-jazzersko različico makedonske folklore. Med potepanji po klubih je naletel na Ljubišo Ristića, ki je omenjeno dramo pripravljal z neko gledališko off-skupino. Vlatko Stefanovski je prišel z bendom v Zagreb in v mladinskem klubu Lapidarij posnel nekaj makedonskih pesmi, ki so dale s pisanim zvokom tej predstavi značilno barvo.

Povedati je treba, da Vlatko Stefanovski prihaja iz družine, ki se je popolnoma zapisala gledališču. Njegov nekaj let starejši brat Goran je odličen dramski pisec in tudi velik ljubitelj rocka. Prav on je mlajšega brata uvedel v svet glasbe, za Leb i sol pa je napisal nekaj morda najlepših besedil nekdaj naše skupne rockovske scene, takšnih s posebnim nadrealističnim ozračjem. Leb i sol ter tudi Vlatko sam so z njim dolgo in uspešno sodelovali, največ v gledališču in najpogosteje z režiserjem Slobodanom Unkovskim, pa tudi na televiziji (odlična serija za otroke Bušava azbuka) in pri filmu. Posamezni člani skupine so uspešno delovali predvsem v gledališču, a tudi v drugih medijih.

Od tedaj je preteklo dvajset let in lani so Leb i sol dokončno prenehali delati. Dušan Jovanović se je politično razšel s soborcem z gledaliških barikad, Ljubišo Ristićem, Stefanovski pa je začel delati z lastnim triom.

Jovanović se je že dolgo ukvarjal z mitom o Sizifu in končno se je začela oblikovati nekakšna postmoderna verzija tega znanega grškega mita o junaku, ki ga bogovi zaradi ljubezni do življenja in neposlušnosti pošljejo na goro, na katero mora do konca življenja valiti veliko skalo. Pravim “postmoderna”, saj je Jovanović v tej verziji, ki jo je poimenoval Kdo to poje Sizifa, želel preseči okvire klasičnega gledališča, čeprav je predstavo pripravljal v instituciji, ki je sinonim zanj - v Slovenskem narodnem gledališču, Drami (in ta slavi 130 letnico obstoja!). Ko je razmišljal o glasbi, se je spomnil starega sodelavca in ga - začuda - prvič uvedel v slovenski gledališki prostor. Jovanović je oblikoval nekakšno idejo o glasbeni drami (imenoval jo je blues opera in nato “glasbena drama v treh delih”: Žalitev, Hajka, Kazen) - oziroma o multumedialni predstavi, v kateri bi se glasba, dramska predloga, kostimi, ples, petje in scenski efekti stopili v nekaj, kar naj bi bil zametek nečesa novega.

Jovanović je izbral mlade, a resnično izredne igralce in igralke, zavedal pa se je, da bo tak projekt lahko poskušal uresničiti samo s tistimi, ki so odrasli ob glasbi skupine Leb i sol. Pravim “poskušal”, kajti rezultat je očitno le polovičen. Gotovo ste že prebrali, da je njegova postmoderna verzija mitološkega lika naletela na različne komentarje. Če pa govorimo o glasbenem segmentu, imamo več razlogov za odobravanje, sem in tja celo za navdušenje. Moderni mit o Sizifu se dogaja v eni od nemških oper, prišel pa je iz ene od balkanskih držav, kjer divja vojna, tako da glasbeno kuliso sestavljajo tri ravni - na prvi znane operne arije, na drugi songi Vlatka Stefanovskega, na tretji pa tako imenovana scenska glasba, ki naj bi podčrtala emocionalna vrenja. Čeprav sta Jovanović in Stefanovski sodelovala po telefonu in čeprav se je marsikaj razvijalo med samimi pripravami (izbor igralcev je na primer vplival na intonacijo!), moramo priznati, da je nastalo veliko dobre glasbe, čeprav še naprej trdim, da tu ne moremo govoriti o glasbeni drami ali čem podobnem, kakor koli že to imenujemo.

Kljub vsemu glasba oblikuje dokončno raven te drame, tako v tistih delih, ki uporabljajo znane arije, včasih kot persiflaže, kot tudi v onih, kjer igralci pojejo solistično, v duetih ali v zboru, ter tudi tam, kjer glasba podpira dramski dialog. Stefanovski se ne odreka svojemu znanemu rokopisu in kaže izrazit smisel za melodiko. Posnetki so nastali v njegovem priročnem studiu Esoteria Sound v Skopju, to pomeni, da ni bilo veliko možnosti za eksperimentiranje, a vendarle... Nastalo je veliko lepih pesmi, ki dajejo igralcem možnost, da se glasbeno izkažejo. Sizif, sijajni Jernej Šugman, je presenetljivo dober, še več, čim prej ga je treba izkoristiti v kakšnem večjem glasbenem projektu. Sledi mu nekaj igralk, predvsem Polona Juh, ki igra njegovo mater. Še prijetneje nas je presenetila glasbena uigranost celotne predstave, kajti igralci so se globlje spoprijeli z glasbo, kar je očitno zasluga korepetitorja Žareta Prinčiča. V instrumentalni podlagi prevladuje Vlatkova fuidna kitara, v scenski glasbi pa sintetizatorji, ki so uporabljeni zelo skopo in z veliko mero okusa.

Stefanovski se seveda ni odrekel niti makedonskim neparnim ritmom, ki jih ima tako rad, posebej v tistih prizorih, kjer nastopa rojak (zelo duhovito ga upodablja Gregor Baković). Poudarek je na zvoku - razširjenem rocku, kakršnega so igrali Leb i sol, na bogatih melodijah, kakršne z lahkoto ustvarja. Kljub vsemu predstava Kdo to poje Sizifa v SNG Drami ostaja na poti do nečesa, kar naj bi bilo glasbeno gledališče, naj si bo katerega koli žanra - rock opera, musical ali opera v klasičnem pomenu besede. Ostane nam žalosten občutek, da v Ljubljani kaj takšnega ni mogoče, da nimamo gledališča, ki bi se spustilo v takšno avanturo, ki je na primer za SNG Maribor že normalen pojav. Nimamo dobre operete, musical smo pozabili, o večjih rock operah pa raje sploh ne govorimo. Neprestano smo na poti k čemu takšnemu, a nihče se s to tematiko ne ukvarja sistematično.

Kdo to poje Sizifa bi zato morali razumeti kot projekt, ki pred našo gledališko javnost postavlja odprta vprašanja, tistim pa, ki imajo radi glasbo, daje možnost, da prvič na slovenskem gledališkem odru uživajo v glasbeni kongenialnosti Vlatka Stefanovskega.

Ognjen Tvrtković