David Bass

Skrite spremenljivke

Kdo so tisti mladi skladatelji, ki bodo ponesli britansko glasbo v 21. stoletje, in kdo so tisti, ki bodo njihovo glasbo zagovarjali?

V današnjem času dobivajo vedno večji pomen raznovrstne oblike širjenja nove glasbe. Novi glasbeni ansambli in festivali pridobivajo zaupanje zaradi poglobljenih raziskav, čeprav zato ne dobivajo prav nič večjih finančnih sredstev. Tradicija ansamblov, ki jih vodijo mladi skladatelji, je še vedno v razcvetu. Manj razveseljivo je dejstvo, da izvajalci postajajo vse bolj specifični. Poleg očitnih pritiskov na glasbenike - predvsem zaradi neskončnega števila stilov, omejenega števila vaj, omejenega trajanja "kariere"- je tudi industrija glasbenega marketinga vedno močnejša in pritiska na ansamble, da postajajo vse bolj trendovski in da se zavedajo svoje podobe.

In v kolikšni meri je vse to navzoče pri sedanji generaciji skladateljev, posebno pri tistih ustvarjalcih, ki so v letih, ko se založniki že po tradiciji najbolj zanimajo zanje?

Skupna značilnost skladateljev v 80-ih in 90-ih letih tega stoletja je očitno upadanje potrebe po stalnem in nenehnem odkrivanju. Ti skladatelji imajo hkrati vedno več priložnosti ponovnega raziskovanja brez vsakih omejitev. Vse to povečuje njihovo odgovornost, razen seveda pri tistih z zelo osebnimi glasbenimi odzivi. V tem smislu imajo tisti skladatelji, ki so bili pred desetimi leti stari dvajset let, veliko skupnega z današnjo mlajšo generacijo skladateljev. Takrat so stilna in estetska prepričanja na novo spoštovali, vse od strahopetne podobe Steva Martlanda prek bolj ali manj jazzovsko obarvanega Marka Anthonyja Turnagea do zelo "hardcore" modernistov, kot so Simon Holt, George Benjamin in Philip Cashian. Brez dvoma je pomembno to, da je zadnja skupina naštetih skladateljev že zgodaj uživala v tem lagodnem okolju in bila v idealnem položaju, da je lahko požela nagrade.

Eden izmed najbolj prodornih propagatorjev mlade angleške glasbe je prav gotovo londonski ansambel Sinfonietta. Njegov program je osredotočen na širok krog skladateljev, kljub temu pa smo po odmevnem predstavitvenem koncertu del mlade generacije med kritičnimi zapisi zasledili tudi tole:

"Bilo bi prav, da poveličujemo, pozdravljamo vrednote skladateljev, ki so vsi v svojih dvajsetih letih starosti... V splošnem je bilo navzočih več tendenc k varnejšim rutinam in manj smisla za umetniška tveganja. Prav gotovo je bil večer značilen zaradi visokih tehničnih dosežkov večine vseh partitur, in to dejstvo zagotovo kaže na kakovost in razsežnost študija kompozicije na preddiplomski in podiplomski stopnji."

Na tem predstavitvenem koncertu so bili zastopani: Thomas Ades, Andrew Daniels, Jan Müller-Wieland, Karen Markham, Keith Johnson in Julian Anderson. Upravičeno bi lahko zapisali, da so bila dela Danielsa in Johnsona zvesta vzornikom do te mere, da je bil njihov izraz precej nejasen. Nasprotno pa sta dva, tudi veliko bolj znana skladatelja, Ades in Anderson, odličen primer za zelo redko vrsto tistih skladateljev, ki jih velike založniške hiše zelo cenijo; oba sta visoko tehnično izpiljena in nadarjena ter imata potencialno plodno prihodnost, hkrati pa sta varno zasidrana v britanskem javnem življenju. Kako prav za program ansambla Sinfonietta!

Kje pa so drugi mladi skladatelji, kot so Richard Bartretts, James Dillons, Richard Emsleys in Laurence Cranes? O njih sicer vemo, da obstajajo, nimajo pa zaledja kakšne velike institucije, pa tudi tistih nekaj imaginarnih in ozaveščenih izvajalcev njihovih del očitno potrebuje nekaj več časa, preden dojame sporočilnost njihovih partitur.

Eden izmed takih skladateljev je tudi Mark R. Taylor, rojen leta 1964. Njegova glasba je zgoščena; razkošne geste so redke in le redkokdaj potrebne. Naslanja se na spektralno glasbo, njen pomembni vzornik je Horatiu Radulescu z zgoščenim spektrom.

Naslednji skladatelj zgoščene vizije je Luke Stoneham, rojen 1966. Njegovo delo Samo še nekaj sekund iz leta 1989 je kratek izbruh grobe, jazzovske energije.

James Clapperton, rojen leta 1968, se zanima za delovanje znotraj glasbe same in za nasprotja med kombinacijo glasbenega tkiva in tokom misli, ne da bi pri tem preveč poenostavljeno uporabljal kontrast kot strukturno tehniko ali potek dogodkov. Njegovo delo The Taill of Rauf Coilyear je razdeljeno na dva dela z lepimi tempi. Glasbeno tkivo tkejo pari in skupine instrumentov, ki se zapletajo v medsebojne "dvoboje", saj gre pri skladbi predvsem za opis zmede in konfliktov. V zadnjem času, npr. v skladbi Erlich Fantasyis iz leta 1995, se je Clapperton začel zanimati za "navzkrižne" strukturalne tehnike, ki jih je v filmih uporabljal ruski režiser Eisenstein.

Težko je ohraniti jasnost pogledov, kadar dva skladatelja ustvarjata enako delo neodvisno drug od drugega. Tako Ben Morison in Simon Opit uporabljata sproščeni, postfeldmanski jezik, ter si med seboj delita estetski ideal, ki je v tem medsebojnem sodelovanju hkrati zgoščen in razpršen.

Paul Newland (rojen leta 1966), Joe Cutler (rojen leta 1968) in Shinuh Lee (rojen leta 1969) delujejo na istem ekstremnem, morda ekspresionističnem področju, ki se navdihuje ob delu Simona Holta. Zanimivo pri tem je, da ti skladatelji zdaj kažejo drugačno izbrušeno ploskev del, saj poskušajo preusmeriti potencialno neravnotežje med relativno pomembno harmonijo in ritmom v atonalni glasbi.

Organsko-motivna obdelava ritma in lestvic je bila že od nekdaj pomembna za simfonično razmišljanje skladateljev, kot so Matthew Taylor (rojen 1964), John Pickard (rojen 1964) in Simon Phillippo (rojen leta 1973). Vsi trije skladatelji zelo spoštujejo delo Roberta Simpsona oz. načelo, da je "lepota celote pomembnejša od lepote trenutka".

Prav nasprotne trditve pa lahko zapišemo ob glasbi skladatelja Edwarda Dudleyja Hughesa, še enega Hollowayevega učenca. Njegova Fantazija iz leta 1993 je razdeljena na osem delov in uvaja bogat, močno tonalen "neoromantični" besednjak. Gre za razkošni pomp harmonij, barv in motivičnih gibanj, z močnimi usmerjenimi sekvencami, položenimi tik ob bolj oddaljeno, objektivno pisanje.

Opisani skladatelji v Veliki Britaniji niso enako znani, in to iz različnih vzrokov. Ne glede na raznolikost njihove glasbe bi morali prav vse imeti za dele istega spektruma. Nikakor jih ne bi smeli ocenjevati po hierarhiji, čemur, žal, vedno bolj podlegajo založniške hiše, mediji... To je problem lenega konservatizma in že izoblikovanega odnosa do glasbe v smislu 90-ih let, ki se odraža v sodobni glasbeni industriji in - če hočemo biti nepristranski - tudi v večini industrije umetnosti.

Poiskati bi morali alternative za preprečevanje tega počasnega dušenja. S tem, ko bodo skladatelji s samozaložbami postajali vedno bolj verodostojni, in v dobi, ko postajajo sistemi za širjenje splošne zavesti, kot je internet, že dejanska resničnost, lahko povsem upravičeno predvidimo vse možnosti objavljanja skladb in njihove promocije. Zavedamo se, da lahko določeni načini zelo hitro zastarijo in postanejo neuporabni. V dobi, ko postajajo interaktivne meje med skladatelji, izvajalci in založniki zelo zabrisane, bi se morali mi, se pravi občinstvo, skladatelj in založnik, izvajalec ali zagovornik, izogibati vsem tistim zapeljivim pastem, ki jih postavlja to desetletje zaradi svojega že izoblikovanega kulturnega mnenja.

Povzetek članka Skrite spremenljivke iz revije Soundings

Prevod iz angleščine: Damijana Simončič