Vrtoglavi ptič

Struna in želo - drugi dotik

Ob premieri njegove zadnje predstave Struna in Želo - prvi dotik smo v lanskoletni januarski izdaji Glasbene mladine objavili obširen pogovor s koreografom Iztokom Kovačem. Leto kasneje je Kovačeva skupina En-Knap na 6. Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu predstavila polurni film Vrtoglavi ptič(ki temelji na koreografiji iz predstave Struna in Želo - prvi dotik) - in zmagala. Avtorji Vrtoglavega ptiča so prejeli nagrado za najboljši slovenski film v letu 1996.

Nekaj vtisov:

Take 1 (prvi prizor). Poletje v Trbovljah. Sončno nebo s kopreno oblačkov, ki lebdijo nad rudarskim mestecem v dolini. Ceste in ozke ulice. Enobarvne fasade, njihovo monotonijo popestri le množica poprek nameščenih satelitskih krožnikov. Prazen bazen letnega kopališča, hiter rečni tok, spomeniki in ikone iz bližnje preteklosti. Industrijska prizorišča; elektrarna in cementarna. Nikjer ni videti žive duše. Rez. Preskok na rudarsko preoblačilnico. Konec izmene. Rudarji so pravkar sprali črni prah z utrujenih teles. Eni obešajo delavske obleke in se pogovarjajo, kam gre kdo po šihtu, drugi jih oblačijo in se pripravljajo na vstop v rudnik. Sredi vrveža tega vsakodnevnega rituala opazimo nekaj tujih oseb, ki v to okolje očitno ne sodijo. Zdi se, da jih nihče ne opazi. Si samo umišljamo, da jih vidimo? So to neke vrste osvajalci prostora, rudarjem nevidni? Moramo naš pogled ozemljiti, da bi našli odgovor za ta fenomen? Mogoče so samo del scenografije, zato ne zbujajo pozornosti. Očitno se je v skrivnost ujela tudi kamera. V upanju, da lahko vso zadevo osvetli, nas odpelje nazaj v temno notranjost, od koder prihajajo rudarji. Vendar tam odkrije še večjo skrivnost: iz mračnega podzemlja mehko odmeva melanholično-obredna glasba. V drsečem teku se kamera počasi sprehaja po godalnem kvartetu, ki igra hipnotično glasbo.

Take 2 (drugi prizor). Ista preoblačilnica. Rudarji v popolni delavski opravi, sedijo na klopeh. To pot se zavedajo prisotnosti tujcev, njihov ples tudi pazljivo spremljajo. Občasno se vrsti rudarjev-gledalcev pridruži tudi kdo od plešočih. Prizor postaja vse intenzivnejši, ples ene od plesalk ovirata dva plesalca. Nadležni in izzivalni dotiki jo razdražijo. Ne prenese jih več, njeno upiranje pa plesalca še bolj podžiga. Plesalka podivja do konca in prične s telesom sunkovito otresati. Pozornost rudarjev počasi zamira, začnejo postopati naokrog in neobvezno klepetati. Plesalke sploh ne opazijo več. Vsi razen enega, ki s pogledom ocenjuje dogodek in nekaj zamrmra prijatelju. Plesalka pretrga gibanje in se zastrmi v nezainteresirane obraze. Rez. Preskok na žensko v visoki nosečnosti, ki se prha v rudarski kopalnici, iz ozadja se razliva topla rumena svetloba. Naslednji prizor - pojoči rudarji, ki se prhajo v istem prostoru.

Take 3 (tretji prizor). Odprti del. Glas v ozadju razloži pravila naključne koreografije, ki se bo zgodila v praznem bazenu letnega kopališča. Pove nam, da so naloge razdeljene med vodjo in pleme ("chief" in "tribe"). Vodja ima možnost izbrati "obvezni program" ("fixed program", kjer je kompozicija znana vsem udeležencem) ali "prosti program" ("free program" - posameznik izbira med postavljeno kompozicijo ali svobodno improvizacijo). Vloga vodje preide iz enega plesalca/ke na drugega tako, da trenutni vodja izgovori ime drugega plesalca/ke in s tem preda vodenje. Ostali plesalci, t. i. "pleme", skrbijo za ustrezno ritmično in ambientalno podporo programu, ki ga izvaja vodja, odločajo pa se lahko med štirimi možnostmi reagiranja: shadowing, stop/freeze, cut up ali grouping.

Zadnje odštevanje, klapa pade: 6 minut in 23 sekund za improvizacijo. Med izvajanjem improvizacije lahko sledimo sistemu delovanja igre s pomočjo besed-ključev, ki se pojavljajo na zgornjem in spodnjem robu slike in nas seznanijo s tem, kdo je trenutni vodja, kaj je njegov/njen način gibanja in na kak način se odzove pleme. Dogajanje je posneto iz dveh popolnoma različnih zornih kotov. Filmska ekipa snema gibanje frontalno, večinoma v totalu ali v srednjem planu, sam režiser pa se pridruži plesalcem v improvizaciji z lahko kamero Super 8 in snema bližnje plane ter bežne detajle, ki se v filmu pojavljajo kot dinamična črno-bela slika. Proti koncu sekvence plesalci drug za drugim izginjajo s slike, v prvi plan stopi smehljajoči se pevec, ki pojoč zapusti prizorišče in za seboj pusti tudi kontrastnost snemalnih zornih kotov. Ura kaže 0:00. Rez v črnino. Konec filma, vlogo v tem trenutku prevzame življenje. Pevec nas popelje nazaj na začetne lokacije iz filma, s pojavo in petjem okolico oživlja (in poživlja). Medtem ko pevca korak za korakom spremljamo na njegovi poti proti obzorju, ki nas vodi vse bližje k naravi, si koreograf izbere pot navzgor, stopnico za stopnico se vzpenja proti vrhu najvišjega dimnika v Evropi. Pevčev glas se izgubi s prešernim vzklikom "oh yeah!" nekje za horizontom, Kovač pa na ozkem robu dimniškega vrha samozavestno razpre krila, segajoč po novih obzorjih.

Dolino zapuščamo s pogledom iz ptičje perspektive.

Take 4 (četrti prizor). Flash back. V Kovačevem prvem videoplesnem delu Narava beso se razpršeni elementi, gibanje in energije počasi stekajo v eno točko: v trboveljsko elektrarno. Narava beso prehaja iz zunanjih lokacij na notranje, iz odprtih delov v zaprte, od individualnega v kolektivno. V Vrtoglavem ptiču koreograf ta proces obrne. Vsi, ki spremljajo Kovačevo delo, bodo tudi v tem delu prepoznali mnoge od elementov njegovih predhodnih projektov.

Z razčlenjevanjem, sestavljanjem, preurejanjem in preoblikovanjem (npr.: shadowing, stop/freezing, cutting up in grouping) ustvarja nove fraze s popolnoma drugačnim pomenom. Vsi elementi so uporab(lje)ni in postanejo koreografova jezikovna posebnost.

V tem smislu Vrtoglavi ptič ne razkrije ničesar o filmski lokaciji, značajih, glasbi ali zvokih, predstavlja zgolj miselno pokrajino. Z usmerjanjem proti odprtemu, improviziranemu, individualnemu ponuja ta miselna pokrajina gledalcu možnost, da film vidi kot kalejdoskop pomenov. Gledalce vabi, da si ga razložijo po svoje. Čeprav bi se kdo lahko lotil analize in interpretacije namenov, razlogov in motivacije avtorja/jev, konec filma sporoča, da je to nepomembno. Vrtoglavi ptič ne postavlja vprašanj, gledalec naj si jih zastavi sam.

Pripis: Deja-vue. V osemdesetih je flamsko kulturno ministrstvo ugotovilo, da je prišlo do katastrofalnega položaja v domači filmski industriji predvsem zaradi pomanjkanja dobrih filmskih scenarijev. Ob obilni finančni podpori so iz ZDA uvozili gostujoče doktorje scenaristike, da bi domačine poučili, kako napisati dober (beri: hollywoodski) scenarij.

V istem času je koreografinja Anne-Teresa De Keersmaeker dosegla mednarodno slavo s "plesnimi filmi".

Prvič v slovenski filmski zgodovini je "plesni film" proglašen za najboljši film leta. Le upamo lahko, da ta nagrada pomeni tudi prvi poskus, da se tovrstni filmi otresejo negativnega predznaka, ki jih običajno spremlja. Sporočilo je jasno: "Film je film je film."

Take 5 (peti prizor - predah).

Koen Van Daele

(prevod: S. P.)

Vrtoglavi ptič

koncept in koreografija: Iztok Kovač; režija: Sašo Podgoršek; ustvarjalci in izvajalci: Maja Delak, Mala Kline, Kathleen Reynolds, Claudia de Serpa Soares, Jordi Casanovas Sempere, Antoine Lubach, Iztok Kovač; vokal: Aleš Hadalin; glasba: godalni kvartet Enzo Fabiani; skladatelj: Boris Kovač; direktor fotografije: Sven Pepeonik; snemanje in oblikovanje zvoka: Hanna Preuss; produkcija: En-Knap; koprodukcija: TV Slovenija; produkcijo filma je omogočil Filmski sklad RS; 1996.