Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Legenda o Hanku Williamsu (1. del)

Nekega nedeljskega večera sem poležaval in prebiral poezijo Hanka Williamsa. Urednik Don Cusic je v knjigi Hank Williams - The Complete Lyrics zbral vse znane Hankove pesmi. Kot ljubitelja starega countryja so me najbolj zanimale manj znane skladbe, ki so dolgo veljale za izgubljene. Znano je, da je Hank poznal le nekaj akordov, zato si z malce glasbene domišljije, posluha in občutka za staro hribovsko glasbo tudi pesmi, ki jih na ploščah še niso odkrili, lahko zapojete ali pa jih vsaj priredite kaki znani melodiji. Bil sem presenečen, koliko gospelov je napisal ta nepozabni trubadur.

Hank Williams je usodno zaznamoval podobo ameriške popularne glasbe. V njegovih pesmih so skrite želje, hrepenenje in kesanje vseh nas. Po nekajletnem raziskovanju glasbene zapuščine nespornega kralja countryja mi je le uspelo sestaviti skoraj popolno diskografijo in bibliografijo, v dveh nadaljevanjih boste tako lahko pobliže spoznali življenje in delo legendarnega pevca, ki je z vizionarsko glasbo in predrznim življenjskim slogom vplival na cele generacije glasbenikov in odigral ključno vlogo pri rojstvu rock and rolla. Na Hanka Williamsa so vplivali različni glasbeniki. Poznavalci omenjajo vplive bluesa in countryjevskih skupin Carter Family, Monroe Brothers in Blue Sky Boys. Na Williamsovo glasbeno vizijo sta vplivala tudi eden prvih kraljev countryja Roy Acuff in oče teksaškega honky tonka Ernest Tubb. “Na Hanka je najbolj vplivala njegova gospelovska vzgoja,” pravi Dale Watson. “Njegova mama je bila pianistka v cerkvi in menim, da je bilo to obdobje, ki je najbolj vplivalo nanj. Gospelovska vzgoja, pesmi, ki jih je v otroštvu pel v cerkvi, in blues, ki ga je učil črnski prijatelj Teetot, so po mojem mnenju najpomembnejši.” Hank je bil tretji in zadnji otrok Lona in Lillie Williams. Rodil se je 17. septembra leta 1923. Hoteli so mu dati ime Hiram po biblijskem kralju Hiramu iz Knjige kraljev; ko je Lillie prijavila njegovo rojstvo - Hank je imel tedaj že deset let - so ga poimenovali Hiriam, prijatelji in sorodniki pa so ga klicali Harm. Rad je govoril, da ima po Lonovi strani nekaj indijanske krvi. V obdobju njegove največje slave so vse radijske in televizijske postaje predvajale country; pesmi Your Cheatin' Heart, Jambalaya in Hey, Good Lookin’ so bile redno na programu in se še danes zdijo kot brezčasne skladbe. Lahko ste jih slišali v reklamah, na televiziji, prepevali so jih znani pevci, celo Frank Sinatra. Jug je bil tedaj nekaj posebnega; ljudje so bili spolovinarji ali pa so delali na kmetijah, težko življenje so si lajšali z glasbo. Hank Williams je živel v brunarici v neposredni bližini glavne kašče in opravljal različna dela ter tako pomagal preživeti družini, bratom, sestri in mami.

Prvič so ga posneli aprila leta 1942 za potrebe neke radijske hiše v Montgomeryju. Tako škripajočega posnetka gotovo še niste slišali, vendar Williamsova pesem I’m Not Coming Home Anymore, skrita za tančico šumov in prasketanja, dokazuje, da je imel nadobudni pevec že več let pred poklicno kariero povsem izoblikovan glasbeni slog. Hank je podobno kot Townes Van Zandt ali Bob Dylan nekatere pesmi napisal po vzoru starih ponarodelih pesmi. Njegova najbolj znana gospelovska skladba I Saw The Light - posnel jo je aprila leta 1947 - je tako po melodiji skoraj enaka hvalnici He Set Me Free skladatelja gospelov Alberta E. Brumleyja, ki sicer sodi v zakladnico najbolj znane zasedbe, ki je izvajala country gospel, The Chuck Wagon Gang. Skladbo I Saw The Light so posneli številni glasbeniki z Royem Acuffom na čelu; sijajno različico pa smo slišali decembra lani na koncertu tria bratov Holmes v Novi Gorici. Hank Williams je z gospelovsko glasbo očitno vplival tudi na nekatere temnopolte izvajalce. “Všeč mi je country in country gospel, kot ga je pela Maybelle Carter, pevka, ki je v tridesetih letih napisala nekaj sijajnih gospelov,” pravi Wendell Holmes. “Williamsova I Saw The Light je gospel in vedno znova sem presenečen, da je to pesem napisal Hank Williams. Dolgo sem jo pel, a nisem vedel, čigava je. Beli country gospel je soroden bluesu in črnski glasbi; ljudje mislijo, da je drugačen, vendar po mojem mnenju ni večjih razlik. Ko govorimo o gospelu, bluegrassu in country pickingu, torej o pravem countryju, in če prisluhnemo njegovemu zvenu, ugotovimo, da je podoben irski glasbi. Ko so črnski sužnji prišli v Ameriko in postali del družbe, so se afriška, irska in hribovska glasba zlile v odlično zmes. Hank Williams je bil brez dvoma pomemben glasbenik, eden ključnih glasbenih pionirjev. Umrl je prezgodaj, na silvestrovo, ko mu je bilo komaj 29 let. Bil je eden predhodnikov sodobnega countryja, s pesmimi I’m So Lonesome I Could Cry, Jambalaya in I Saw The Light je napovedal nekaj novega, saj ljudje do tedaj niso občutili takega gospelovskega priokusa, še posebno, ker ni uporabljal kitare pedal steel, ampak lap steel.”

Fred Rose je bil sredi štiridesetih let edini založnik v Nashvillu. Začutil je izjemno nadarjenost nadobudnega pevca, vendar je po nekaterih navajanjih nasprotoval, da bi Hank posnel različico stare vaudevillske pesmi Lovesick Blues, znane tudi iz zgodnjega repertoarja Erica Andersena. Skladba je bila 16 tednov na prvem mestu lestvice najbolje prodajanih malih plošč countryja. Hanku jo je predstavil Rex Griffin; vse resne poslušalce Williamsove glasbe pa gre opozoriti tudi na posnetek minstrela Emmetta Millerja iz leta 1928, ki ga je Hank moral poznati, saj sicer ne bi zmogel tako strastne izvedbe. Ta skladba je danes dosegljiva na plošči založbe Columbia z naslovom Emmett Miller - The Minstrel Man From Georgia. Ključna značilnost glasbe Hanka Williamsa je nebrzdana strast. Bil je videti starejši, bil je introspektivna osebnost in verjetno je veliko časa preživel sam v razmišljanju. To je bil del odraščanja na jugu z močno versko vzgojo. Ničesar v življenju nisi mogel storiti, ne da bi pomislil na to, kaj se bo zgodilo, ko boš umrl. Če si hodil po napačni poti, si mislil na besede o nebesih, odrešitvi in prekletstvu pekla. V južnjaški vzgoji je strah pred Bogom še danes navzoč, in to je še kako čutiti tudi v glasbi Hanka Williamsa, v pesmih, ki jih je posnel kot Luke The Drifter, in celo v baladah, kot je I'm So Lonesome I Could Cry. Hank Williams je imel rad blues in črnsko glasbo tistega obdobja; bil je eden prvih, ki je pripomogel k njuni popularizaciji. To je storil tudi Jimmie Rodgers, vendar ne tako kot Hank Williams, ki je znal blues mešati s countryjem in gospelom, Rodgers pa gospela - razen ene skladbe, posnete s skupino The Carter Family - ni izvajal. Da bi pesmi ločil po sporočilnosti, jih je posnel v več različicah in postal Luke The Drifter, da bi tudi sam malce pridigal. Podobno kot pokojni minstreli Townes Van Zandt, Gene Clark in Gram Parsons se ni bal izraziti čustev, zato iz njegove glasbe vejejo tudi žalostna občutja. Pesem I'm So Lonesome I Could Cry je verjetno najbolj otožna countryjevska pesem; bil je mlad, ko jo je napisal, in nemogoče si je predstavljati, kakšno bolečino moraš nositi v sebi, da napišeš tako pesem. Vpliv Hanka Williamsa je danes čutiti tudi v glasbi izvajalcev bolj rockovsko obarvane glasbe, na primer Steva Earla - zaradi odličnih pesmi in divjega življenjskega sloga ga imajo za Hankovega dediča - in odlične kanadske skupine Cowboy Junkies. Ta je za drugo ploščo The Trinity Session posnela nenavadno različico pesmi I’m So Lonesome I Could Cry, njena pevka Margo Timmins pa je bila vesela, ko je naše občinstvo navdušeno pozdravilo napoved Williamsove klasike na ljubljanskem koncertu. Lani smo pri nas lahko slišali peti Hankove pesmi tudi Dalea Watsona, brate Holmes in skupino Buckwheat Zydeco; duh Hanka Williamsa se je tako skozi zadnja vrata prikradel tudi na naše odre in celo v program uglednega festivala Druga Godba.

Čeprav noben blues Hanka Williamsa nima značilne bluesovske zgradbe, pevčev intenzivni in občuteni glas nedvomno oplaja tudi črnski blues. Kralj countryja je veliko snemal in po nekaterih podatkih naj bi sam z akustično kitaro posnel tudi veliko bluesovskih pesmi; te danes iščejo kot enega najbolj dragocenih izgubljenih kelihov v zgodovini countryja. Producent Huey P. Meaux, ki je menda slišal te skladbe, pravi, da so to najboljši Williamsovi posnetki. Pri Grand Ole Opryju niso več mogli ignorirati Hankovih velikih uspehov in tako je kmalu po prvem razuzdanem nastopu junija leta 1949, ko je popolnoma prevzel občinstvo s pesmijo Lovesick Blues in se moral večkrat vrniti na oder, postal član ugledne druščine. Decembra leta 1950 je posnel izjemno uspešno skladbo - Cold, Cold Heart, se sredi marca z njo uvrstil na lestvico in tam ostal do konca leta (konec prihodnjič).

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Hank Williams - 40 Greatest Hits (PolyGram 821233, 1978) (2xCD)

Zbirka štiridesetih največjih uspešnic Hanka Williamsa, ki jih je na dvojnem CD-ju izdala založba Polygram, je odličen uvod v veličastno zakladnico kralja countryja. Pesmi so razporejene v kronološkem zaporedju, spremljajo pa jih tudi datumi snemanj in koristni podatki o uvrstitvah na lestvico countryja. Če bi si radi ustvarili kolikor toliko popolno diskoteko ameriške povojne glasbe, morate imeti vsaj tole ploščo Hanka Williamsa.

Hank Williams - Original Singles Collection...Plus (PolyGram 847194, 1992) (3xCD)

Založba PolyGram je skoraj vse znane posnetke Hanka Williamsa izdala na zbirki osmih CD-jev; če bi se radi izognili bankrotu, pa bo zadostovala tudi zbirka vseh malih plošč, ki so jih izdali za glasbenikovega življenja. Med 84-imi posnetki je več raritet, med najbolj zanimive pa sodijo solistični posnetki s pesmijo There’s A Tear In My Beer na čelu, ki razkrivajo, kako dober kitarist je bil Hank Williams.