Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

Biofonograf (2)

S filmi h glasbi drugega

Ko smo si enkrat intimni s filmsko, se nam vsa druga glasba mahoma zazdi kakor tihožitje v primeri z instalacijo. Povzemamo vse, kar je kdaj nastalo, pa vendar imamo fazno prednost, saj zvokoven prostor umevamo skoz dano podobo. (Toliko prej, kadar je ta podoba zgolj fantazma, morda spomin, osebna farsa.) Od tod se črpa želja, filmsko glasbo "predočiti" na radiu, jo "predstaviti" v disku, klubu ipd. Če smo pri tem do sebe nekolikanj pravičniški, "zlobni", gre za psihotiško nakano, ki se osupljivo ujema s tehnoidno didžejevsko prakso: Posnetki se lahko zamešajo tudi glede na "sliko", "žanr", "imena", "zgodovino", "zunajglasbeni" "privid"; njihova zaporedja so neulovljiva, ker jih narekuje nekakšen dodaten prostor, v katerem so nastajali "z uporabnim namenom". Filmske glasbe je nenadoma več zunaj filmov kakor v filmih, pa vendar kot taka nosi s seboj varščino podob. Slika ne more biti obrnjena, kar je dovolj nenavadno, če že ne pogubno: Podoba brez zvoka namreč zveni kot skica; etuda; torzo. Glasba brez podobe pa stoji, zakaj podoba je v nji vselej zajeta; vsebovana; naslutena.

Beseda je tista, ki zbliža pozabljene podobe in konkretno glasbo: Sedimo v radijskem studiu in imamo opraviti z neznanim in težavnim glasbenim kosom. Kaj lažjega - zdajle izdajamo skrivnosti! - kakor opremiti takšen kos z besedo. Morda prihaja iz kultnega filma? Morda je treba tej neznani, težavni glasbi samo podeliti dialektično besedje, opomniti na kaj "zunanjega"? Kakšna mora biti beseda, da nosi takšno moč? Predvsem ne biografska, cinefilna. Morda ji je še najbližji citat, kajti citat je tisti, ki zbuja, tudi kadar ne vemo za njegov vir. Včasih stori svoje (brez veselja, ne bomo se izdajali preveč!) že sprememba v glasovni intonaciji, pa se krog besede zbereta podoba in glasba. Takšna je umetnost radijskega kinematografa, na kakršno bi morala biti pozornejša tudi radijska kritika. Težko razumljivo, toda radijska filmska kritika si še vedno želi besedičiti, čeprav ima na voljo precej filmske glasbe, vso diskoteko. Ujeta je med hiter pregled in slab posluh in je radijska zgolj zato, ker ne najde mesta drugod, npr. v časopisju. To je grozljivo, zakaj "biti radijska", bi takšni kritiki moral biti šele izziv; počelo. Optimalna radijska filmska kritika je konec koncev učenje v poslušanju filmske glasbe, vmes pa koncizna besedna igra. Ne "besedna igra", marveč prav - besedna igra. Ko govorimo na radiu, mora biti naš glas del glasbe. Najsposobnejši to zmorejo, in pri njih ni več moč ločevati med materialom in njegovo uporabo. Kar zadeva filmsko glasbo, radio nikakor ne sme napovedovati, edinole kadar tako ne zahteva humorna narava glasbe, o kateri kaplja beseda: Poznano, čez vse obrtno spisano holivudsko delo bomo kajpak "napovedali" in ga s tem distancirali od filma, v katerem teče siceršnja glasba. To lahko storimo do skrajnosti posmehljivo, v maniri radijske napovedi "klasičnega" koncerta, morda spremenimo barvo glasu, govorimo počasneje, artikuliramo nepotrebnosti in takšno. Nekoč, se spominjamo, smo po radiu vrteli zgodnje rokovske kose, ki jih je slišati v filmu Dobro jutro, Vietnam!, vmes vzkliknili prenekatero znano iz arzenala protivojnih gesel in že za oddaje prejeli dva ostra klica. Eden izmed poslušalcev se je pritožil, rekoč, ne le da mu ne damo spati, pač pa da stresamo popolne neumnosti, ker je vojna že davno mimo. Pri tem se sploh ni zavedal, kako globoko je zaplul v tematiko filma in kakšen kompliment nam je naklonil. Kajpada smo nadaljevali v adrenalinskem slogu in pod konec oznanili, da vojne še dolgo ne bo konec. Oddajo smo nezavedno, z rabo iste glasbene zvrsti, postavili na raven, kakršno si v "svojem" "filmu" zadnja leta precejkrat privošči sarajevski radio Zid. Pri njem je šlo (in očitno še zmerom gre) za temeljno prevaro z realnostma: V času najhujših obleganj mesta se je v rokenrol, kakršen se je vrtel s tega radia, vmešala beseda, ki je sporočala veselo novico: "Tako dobro se imamo, kot slišite, kaj ko bi prišli kdaj pogledat, če ne verjamete, da nam je tako dobro!" Druga temeljna resnica pa je postdejtonska in še danes ne da dihati, misleč, da vojne sploh še ni konec in je še lep čas (če kdaj?) ne bo. Ker gre za radio, za radio danes, nam je kakopak v hipu jasno, za kakšne vrste vojn vse lahko gre. Časnik in televizija si takšne vojne ne moreta privoščiti - čas ju je povozil, zato morata skupaj z njim v banalnost.

Ja, na radiu moramo s filmsko glasbo ravnati podobno kakor ravna sarajevski Zid z vojno: Vrteti moramo kino.

Miha Zadnikar