O britanski organizaciji Youth and Music

Pogovor s Karen Barnes

Karen je redno zaposlena organizatorka pri organizaciji Youth and Music, kot pravijo Glasbeni mladini v Angliji. Na Oxfordu je študirala glasbo, potem pa je iskala službo kot organizatorka v različnih koncertnih agencijah. Po naključju je bilo prosto mesto pri organizaciji Youth and Music. Danes je tega že sedem let. To je bila (in je še) njena prva služba, o zamenjavi ne razmišlja. Razložila nam je angleški glasbeno mladinski recept, ki se od našega in tudi od večine drugih precej razlikuje.

Zgodovina vaše organizacije je precej dolga...

Tako je. Ustanovljena je bila leta 1954, ustanovitelj je bil Sir Robert Meyer, ki je prvotno organiziral koncerte klasične glasbe za otroke. Čez čas je ugotovil, da niso samo otroci tisti, ki bi jim bilo treba predstaviti klasično glasbo, zato se je želel posvetiti tudi starejšim starostnim skupinam, najstnikom in mlajšim odraslim. Razvili so shemo, po kateri lahko mladi dobijo znižane vstopnice za koncerte klasične glasbe, nato se je to razširilo še na operne in baletne predstave. Temu zdaj rečemo program Stage-Pass, ki vključuje tudi gledališke predstave. Torej smo v načelu organizacija, ki je nastala, da bi vzpodbujala mlade ljudi k obiskovanju umetniških dogodkov.

Kako se lahko mladi včlanijo v ta program?

Plačati je treba nizko letno članarino; v Londonu sedemnajst funtov in deset funtov izven Londona. Nato vam izdamo člansko izkaznico in vam vsak mesec pošljemo revijo. Ta obvešča, kje in kaj se bo dogajalo, razlaga vsebine del in koncertne programe, tako da dobite dovolj informacij in se lahko odločite, kaj bi si želeli ogledati. S člansko izkaznico lahko dobite do sedemdeset odstotkov popusta pri nakupu vstopnice, tako da naš program resnično znatno zniža cene vstopnic za mlade.

Koliko članov šteje vaš "klub"?

Imamo okrog deset tisoč individualnih članov, vendar je vsako članstvo dvojno, saj lahko kot član vedno vzameš na koncert še enega mladega prijatelja. Na ta način dosežemo okrog dvajset tisoč mladih ljudi. Imamo tudi šolske člane. Kakor hitro se naši shemi priključi kakšna šola, lahko vsak dijak te šole koristi popust. Vsako leto pridobimo od 45000 do 50000 mladih ljudi.

Kakšne pa so starostne meje?

Med štirinajst in devetindvajset let. Precej široko.

Koliko ljudi dela za vašo organizacijo? Ti si profesionalka, se pravi, da si redno zaposlena s polnim delovnim časom.

Da. V pisarni smo trije redno zaposleni in potem jih je še pet, ki delajo honorarno.

Pokrivate samo London ali celotno področje?

Celotno področje. Anglijo, Škotsko in Wales. Upamo, da se bomo v naslednjih dveh ali treh letih razširili še na severno Irsko.

Lahko opišeš svoj delovni dan ali delovni teden?

Mogoče mesec, zato ker enkrat na mesec izdamo revijo. Najprej stopimo v stik z vsemi promoterji kulturnih dogodkov v deželi in od njih dobimo informacije o koncertih in predstavah. Nato sestavimo listo vseh teh dogodkov ter jih vnesemo v računalnik. O določenih dogodkih, za katere mislimo, da so za mlade ljudi zanimivi, napišemo članke in si priskrbimo slike izvajalcev. Vse to damo v našo revijo, ki jo sami izdelamo in stiskamo in nato razpošljemo vsem članom. To je naš tipični delovni mesec. Sama se bolj ukvarjam s tem, da pridobivam mlade ljudi za to, da se dejansko priključijo programu. Razpošiljam reklamne publikacije, govorim o programu po časopisih in revijah. Uporabljamo tudi direktne pisemske kampanje, pišemo mladim na dom in jih poskušamo navdušiti za program.

Potem nimate nobenih podobnih projektov kot po drugih Glasbenih mladinah, ki odkrivajo mlade talente in jim pomagajo k uveljavitvi?

Pravzaprav ne, razen tega, da pošiljamo glasbenike v Svetovni mladinski orkester in Svetovni mladinski zbor. Vendar ni naš namen spodbujati mlade glasbenike, za to so v Angliji druge organizacije. Mi razvijamo mlado občinstvo, dajemo ljudem dostop do glasbe, kot predstavnikom občinstva.

Kakšne programe ponujate? Ne samo Mozarta in Beethovna?

Delamo z vsemi nacionalnimi orkestri, London Symphony orchestra, Scottish National Orchestra, z vsemi orkestri po deželi. Vključimo vsak program. Lahko je to London Symphony orchestra s programom sodobne glasbe, v operni hiši je to lahko Verdi, lahko je Mark Anthony Turnage. Vse vrste različnih skladateljev in vrst glasbe. Ponujamo tudi jazzovske koncerte.

In kakšne so tvoje izkušnje?

V katerem pogledu?

Imaš občutek, da je to, kar delaš, vredno truda?

Glede tega smo izvedli kar precej raziskav med člani. In ugotovili smo, da prek našega programa tisti mladi, ki so se včasih udeležili kulturnih dogodkov enkrat ali dvakrat na leto, sedaj prihajajo med štirikrat do dvanajstkrat na leto. Tako da se frekvenca, s katero obiskujejo dogodke, veča. Želimo, da bi jih navadili te dogodke obiskovati, in ravno to dosegamo s programom. Namesto da bi šli ven samo ob posebnih priložnostih, gredo vsak teden, vsakih štirinajst dni, vsak mesec, česar brez Stage-Passa ne bi počeli. Druga zanimivost je, da jih okrog polovica obišče tip umetniškega dogodka, na katerem prej še nikoli niso bili. Tako predstavimo klasični koncert ljudem, ki prej nikoli niso bili na takšnem koncertu - s tem, da jim ponudimo znižane vstopnice in jim v reviji povemo, kaj se bo na koncertu dogajalo. Tako mislim, da v resnici deluje, da.

Ali komuniciraš mladimi samo iz pisarne ali se tudi osebno srečuješ z njimi?

Seveda se z njimi tudi srečujem, kajti hkrati s Stage-Passom poteka tudi izobraževalni program. Recimo, na koncertu londonskih simfonikov povabimo skladatelja ali koga od izvajalcev, da govori z našimi člani pred koncertom, jim pove več o skladbah, ki jih bodo igrali in podobno. To je možnost, da srečamo naše člane. Tudi mi pridemo tja in govorimo z njimi o njihovih izkušnjah z obiski umetniških dogodkov. Imamo kar veliko stikov z mladimi, in to se mi zdi tudi precej pomembno. Veliko jih zelo ceni, da pridemo k njim, še posebej, če prej še niso bili v operi ali na baletni predstavi. Ne vedo, kaj naj pričakujejo. Toda če jim rečemo, pridite najprej k nam, govorili bomo o tem, potem pa gremo skupaj v dvorano in lahko sedite poleg nas, potem jim ne bo grozno, ampak bodo morda res uživali. Mislim, da jim res pomaga, ko preizkušajo nekaj novega.

Kako najdete svoje mesto med drugimi nacionalnimi organizacijami Glasbene mladine?

Ker se trudimo razvijati mlado občinstvo, nimamo dosti stikov z drugimi organizacijami, vendar imamo sorodno organizacijo, ki se imenuje Music for Youth, to se da lahko zamenjati z Youth and Music. Oni so tisti, ki na nacionalni ravni prirejajo koncerte po šolah. Z njimi sodelujemo, pravzaprav so naš največji partner. Gre pač za to razliko, da oni delajo z otroki, mi pa z nekoliko starejšo populacijo, z mladostniki.

Kako to, da se ne vključijo v svetovno organizacijo Glasbene mladine, kajti prav gotovo bi spadali pod njeno okrilje?

So sorodna organizacija, s katero smo tesno povezani, se pa veliko manj zanimajo za mednarodni aspekt tega dela kot mi. Mi smo del mednarodne organizacije že od petdesetih let. Oni gledajo bolj navznoter in delajo na šolah po Angliji, Škotski in v Walesu. Toda nimajo sredstev, da bi pošiljali glasbenike v svetovni mladinski zbor ali orkester, ki jih mi imamo. Delamo sicer na različnih področjih, toda skupaj. Sodelujemo in si izmenjujemo ideje.

Kakšen pa je vaš finančni sistem?

Nekaj denarja dobimo od vlade. Imamo tudi komercialne sponzorje. Velika podjetja, ki imajo zaposlenih mnogo mladih, nam nudijo sponzorstvo, mi pa jim damo v zameno prosta članstva, ki jih nato razdelijo med svojimi mladimi delavci. Tudi prek te mreže dosežemo veliko mladih ljudi. Včasih smo imeli komercialne sponzorje za celoten program. Pet let nas je sponzorirala nacionalna družba British Gas. Članske izkaznice, ki so bile tudi telefonske kartice, nam je sponzorirala družba za telekomunikacije Mercury Communication. Imeli smo zelo različne sponzorje. Zdaj imamo za medijskega sponzorja enega od nacionalnih časopisov, Daily Telegraph, ki nam daje veliko prostora za oglaševanje našega programa. Na takšen način dobivamo denar.

Kako srečna organizacija...

Pravzaprav res.

Suzana Ograjenšek in Polona Kovač