Urbana črnina

A je sploh še kej real?

Pred nekaj meseci je na police glasbenih prodajaln širom hip hop planeta prispela mogoče premalo opažena in medijsko preslabo podprta plošča, ki pa je za samo (mislim, da mu zdaj že lahko tako rečemo) gibanje hip hopa in rapa kot njegove najglasnejše forme še kako pomembna. Beseda teče o plošči Wrath Of The Math, ki jo je spisal in odrapal Jeru The Damaja, glasbeno produciral pa legendarni DJ Premier. Čeprav je Jeru (tako kot večina gostobesednežev) precej kontradiktorna osebnost, ki neredko zapade v verbalno nesoglasje s kakšno od svojih prejšnjih izjav (ali s kakšnim od svojih dejanj), pa je vendar presenetljivo (in na tej točki pohval in trepljanja po rami vredno) Damajevo zavzemanje za rešitev hip hopa iz rok tistih, ki so zafurali njegovo kredibilnost, njegove osnovne vrednote pa prifurali na sam rob prepoznavnosti.

Jerujevo mesijanstvo se najbolj jasno pokaže v kratki, a nadvse lucidni in duhoviti štoriji, naslovljeni One Day. Ta dan se začne ob šestih zjutraj, ko Jeru od neznancev dobi grozeče sporočilo, da so ugrabili hip hop in da že ve, kaj naj stori, če ga hoče rešiti. Jeru takoj pokliče svojega producenta, DJ-ja Premierja, in skupaj se odpravita na reševalno misijo. Takoj jima je jasno, kdo je ugrabitelj. Gre za tolpo raperjev (Notorious B.I.G., Junior M.A.F.I.A. itd.), ki se zbirajo ob Seanu “Puffyju” Combsu in njegovi založbi Puff Daddy. Hip hop je zvezan na stolu, okoli njega pa prej omenjeni kadri, oboroženi in oblečeni v Versacejeve obleke srkajo Hennessy in šampanjec. Obrat se zgodi, ko v prostor vdre enako napravljena tolpa in talca “preugrabi”. Toda Jeru ima rešitev tudi za to. Odpravi se v Los Angeles, k zahodnoobalni različici Puff Daddyja, Sugu Knightu, in njegovi založbi Death Row (sicer na smrt skregani s Puffyjem). S Premierom jim odvzameta hip hop in ga čilega, zdravega in nepoškodovanega vrneta na ulice (jasno) New Yorka.

Ob tem se seveda pojavi vprašanje, katere od mnogih hip hop skupin so v resnici REAL, se pravi katere so najbolj kredibilne za prenos štafete hip hop kulture v tretje desetletje njenega obstoja. Poskusimo jih označiti, odločitev o najvrednejši svetega poslanstva pa je kakopak prepuščena individualni presoji bralca in (predvsem!) poslušalca.

LEGENDARCI

Teh seveda ni veliko in so vsi po vrsti umeščeni v mlada leta hip hopa. Bodisi zaradi besedil bodisi zaradi glasbe imajo širok in številen spekter poslušalcev. Le ti so mirni in dostojanstveni ter so (za ohranjanje slavne zgodovine in dobrih medsebojnih odnosov) pripravljeni požreti (in pokonzumirati) tudi kakšno napako v obliki slabokrvnega izdelka. Legendarci so Public Enemy, Run DMC, LL Cool J...

SRBORITI ULIČARJI

V to kategorijo sodi na začetku kariere večine hip hop zasedb. Temeljni motivi za njihove rape so opisi uličnih dogodkov, ki imajo osnovo v resničnih pripetljajih raperjev in/ali njihovih znancev. Najpomembnejša in najsvetejša stvar je moštvo prijateljev (crew ali possee) ter ugled, ki ga uživaš med njimi. Najslabša stvar, ki jo lahko storiš, je, da ta ugled zapraviš z izdajo in prelomom (nenapisanega) kodeksa. Srboriteži imajo vedno dovolj kritičnih besed na račun nasprotnih gangov, socialne in politične ureditve..., čeprav mnogokrat ne ponujajo konstruktivnih rešitev.

ULIČNI KONSTRUKTIVCI

Ti se v mnogih stvareh prekrivajo s srboriteži, le da so njihove reakcije manj čustvene in bolj racionalne. Njihovi rapi so bolj poetični, kritični razmislek o problemih pa nemalokrat streže tudi z možnimi rešitvami nastalega položaja. Veliko srboritežev se z leti vztrajanja uspe prekvalificirati v konstruktivce (Naughty By Nature, Slick Rick), nekateri pa so to že od nastanka (The Roots, Gangstarr). Treznemu, evropskemu, izobraženemu ušesu najbližji izvajalci.

TRDI GANGSTERJI

To so ulični bojevniki, katerih besednjak je povezan s preživetjem v velemestnih tolpah. Zvodništvo and dilanje droge nastopata tu kot eden od redkih (sploh ni nujno, da prostovoljnih) možnih načinov preživetja v getu. Opisi kriminalnih dejanj in medsebojnih obračunov so eksplicitni, trdi in neolepšani, prav takšna je emocionalna raven: prej kot o ljubezni bo tekla beseda samo o seksu. Trdim gangsterjem ni mar za milijonske naklade, pomembno jim je, da so neke vrste kronisti najtemnejšega dogajanja v getu. Geto Boys, South Central Cartel in (v zelo modificirani obliki!) Wu-Tang Clan.

WANNABE (hočem bit’) GANGSTERJI

Radi se istovetijo s filmsko ikonografijo mafijskih združb. Radi govorijo o velikih denarcih, prestižnih avtomobilih, stajliš blagovnih znamkah, o šampanjcih in dragih konjakih. Radi se oblačijo v lepe obleke s klobuki, radi se počutijo ultra bogate in vplivne. Založbe, za katere delajo, so predstavljane kot močne in nezlomljive mafijske družine, med seboj zapletene v številne male prepire in velike vojne. Sem sodijo prej omenjeni Deathrowovci na čelu s Snoopom Doggyjem Doggom in Puffdaddyjevci z Notorious B.I.G.

PROSTI STRELCI

To so visoko trenirani profesionalci, ki se (če je treba) znajdejo v vseh naštetih vlogah. Verjetno najuglednejše persone v hip hop muziki. Govorim o Ice Cubu, Ice-T-ju, Chucku D-ju, Dr. Dreju, skratka o ljudeh, ki imajo za sabo že veliko kredibilnih projektov; njihova kredibilnost ni samo sad minulega dela, ampak jo iz dneva v dan dokazujejo z aktualnimi projekti.

Seveda je tale klasifikacija narejena izključno po osebnih observacijah in čutenjih avtorja besedila. Morebitne zmote so zato popolnoma možne, če ne celo verjetne. Zaradi kompleksnosti in obilja vedno novih kreativnih izvajalcev je seveda izdelava kakršnega koli orientacijskega načrta po svetu rap glasbe izrazito kratkotrajnega značaja. Že jutri se namreč lahko pojavi skupina, ki bo odprla novo kategorijo ali pa stare obrnila na glavo. In tako je prav. Kajti to, kar je v hip hopu trenutno najbolj REAL, so njegovi mnogi obrazi in njegov neskončen kreativen potencial. In kjer se krešejo različna mnenja, tam je prihodnost nedvomno svetla.

Napo-Lee-Tano