Postrock na preizkušnji

Izraz postrock si je izmislil britanski glasbeni novinar Simon Reynolds, da je lahko umestil nekatere britanske, kasneje pa tudi ameriške skupine, ki so glasbeno štrlele iz vseh znanih opredelitev. Pri postrocku ne gre za žanr, ki bi izšel iz glasbenega dogajanja na nekem geografskem področju ali iz slogovnih podobnosti posameznih izvajalcev. Gre prej za medžanrsko smer, ki jemlje nekaj tu, nekaj tam, in poskuša vsemu skupaj dodeliti prepoznavno podobo.

Krautrock in druge reference

Tu bi mu lahko našli analogijo v nemškem "krautrocku" (rock kislega zelja - žaljiva oznaka za glasbeno dogajanje v Nemčiji konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, ki so jo "iznašli" britanski novinarji), ki je prav tako nastal iz potrebe po ustvarjanju glasbe s čim manj zunanjih vplivov. Ta tendenca je bila v Nemčiji konec šestdesetih še posebej smiselna, saj so predvsem ameriški vojaki v Nemčijo prinesli kokakolo, žvečilni gumi in rock'n'roll ter posredno ogrozili identiteto nemške mladine. Vzporedno se je zato pojavilo ogromno skupin, ki jih je družilo iskanje lastne identitete izven zahodnih vzorov rock'n'rolla in bluesa. To jim večinoma ni uspelo! Večina teh nemških skupin je prepevala v angleškem jeziku, tiste najuspešnejše so kmalu podpisale snemalne pogodbe z gramofonskimi multinacionalkami in se prilagodile okusu in oblikam zahodnoevropske popularne glasbe. Po letu 1975 pravega "krautrocka" ni bilo več. Če se ozremo nazaj, lahko ugotovimo, da je ostalo pravzaprav malo izvajalcev, ki so v tistem obdobju ponudili edinstveno vizijo glasbe, ki še z današnje perspektive zveni zanimivo in je pomembno vplivala prav na postrock. Nekaj zgodnjih albumov CAN, vsi trije NEU!, zgodnji Kraftwerk in Kluster, delno Popol Vuh in faust. Istočasno je delovalo še kup drugih skupin, ki so sicer tvorno prispevale k sceni, a v perspektivi niso ponujale tako samosvoje glasbe, kot omenjeni. Podobno je s postrockom. Krasno je, da tovrstne skupine iščejo svoje mesto v križanju žanrov, da tehtajo različne postopke in učinke, a že sedaj, ko valu postrocka še zdaleč ni videti konca, obstaja ogromno skupin, ki ne premorejo prepoznavnega pečata.

V postrocku je tehtanje prepričljivosti posameznega izvajalca še toliko težje, saj nimamo oprijemljivih referenčnih točk. Pogojno reference vedno obstajajo, a so razpršene. Razpoznamo le posamezne elemente, a potem, ko jih skupina ali ustvarjalec zloži skupaj, je rezultat lahko daleč od navadnega matematičnega seštevka. Lahko dobimo povsem novo kvaliteto. Prvi pogoj je prepoznavanje in obvladovanje posameznih žanrov ter občutek za zlitje zvoka in povsem glasbenih sestavin. Zato je skozi proces ustvarjanja glasbe v postrocku izredno pomembna produkcija zvoka, celo pomembnejša kot sama glasbena veščina. Glavni cilj je učinek, ne pa sredstva in vnaprej pisana pravila. Kot omenjeno, je le malokateri skupini uspela popolna simbiozna izzivalnosti, samosvojosti in prepričljivosti. Le malokatera skupina je že postala in bo ostala pojem, torej sama sebi referenčna točka. Iz vrst "krautrocka" je to zagotovo uspelo skupini faust. Ne le da so bili v začetku sedemdesetih let ena najoriginalnejših skupin, ampak so se po dvajsetih letih vrnili na glasbeno sceno vsaj tako prodorni in sveži kot prej. Njihova vrnitev se ni zgodila na račun stare slave, saj snemajo plošče s povsem novim gradivom. Album Rien je nastal v sodelovanju s številnimi sodobnimi avantgardnimi rockovskimi glasbeniki, ki jih je zbral znani čikaški producent in glasbenik Jim O'Rourke. Čeprav je bil rezultat sodelovanja glasbenikov štirih celin povsem konsistenten, so faust naredili še odločnejši korak. Pred kratkim so v domačem studiu in v lastni produkciji posneli novo ploščo in jo tudi založili sami. Naslov plošče je povsem primeren - you know faUSt. S tem albumom se še utrjujejo nekatere izjave, da so ravno faust najvplivnejša skupina postrocka. Njihova glasba je še vedno povsem analogna in zavezana le lastnim zamislim. Samplerje in druge elektronske pripomočke so zamenjali za zvok in slog, ki dihata skozi zmotljivost človeškega ustvarjanja.

Izvajalci

Enako organsko toplino so ponovno našle številne skupine postrocka, saj je njihov zaščitni znak ravno uporaba analognih klaviatur ter rušenje pravil v procesu produkcije zvoka. Druga pomembna značilnost skupin, ki jih uvrščamo v krog postrocka, je, da počasi in zanesljivo izgubljajo posebnosti okolja, v katerem so odraščali. Temu ne pripomorejo le avtonomne želje samih ustvarjalcev, pač pa sodelovanja na različnih ravneh. Že omenjeni Jim O'Rourke je v lastnih projektih združil glasbenike, ki so izšli iz vrst klasikov, in tiste, ki tičijo na samem robu rockovskega dogajanja. Njegov bližnji pomočnik John McEntire je bobnar skupine The Sea And Cake, izvrstni producent ter zbiratelj številnih analognih klaviatur oz. sintetizatorjev, ki jih s pridom uporablja tako v matični zasedbi Tortoise kot povsod, kamor ga povabijo. Njegovo plodno sodelovanje z britansko-francosko navezo Stereolab ima daljnosežne posledice. Ko je opravil producentsko delo na prvencu zasedbe Seely, ki prihaja iz ameriške zvezne države Georgia, jih zlahka zamenjate za naslednike malce inovativnejše, a poudarjeno melanholične neodvisne angleške pop scene. Obenem angleške Ganger zlahka zamenjate za newyorške UI, trio LaBradford iz Virginije bi z ambientalnim zvokom sodili na stari kontinent, enako težko bi uganili, da značilni postrockerji Jessamine ali kitarsko improvizatorska skupina Hovercraft prihajajo iz Seattla. Sonic Boom, ki ga poznamo po delu v zasedbi Spacemen 3, sedaj ustvarja kot E.A.R. in vabi glasbenike, ki so izšli iz karseda različnih glasbenih poljan.

Izvajalci postrocka se niti ne želijo otresti bližnjih vplivov, saj jim to nikoli ne bi uspelo. Vse je "pokvaril" že John Cage s svojo tišino. Ostanejo neskončne možnosti križanja in variacije že znanih postopkov. Stereolab odkrito priznajo vpliv nemškega dua Neu!, od katerega prevzemajo preprost dvoakorden ritem, a na drugi strani se tri pevke v skupini poslužujejo prepletanja vokalov v slogu Beach Boys. Tortoise svojo rockovsko zgodovino prikrivajo z uporabo jazzovske ritmike in nenadnih vpadov analognih klaviatur. UI in Ganger so v funku, a njihov odnos do žanra je globoko artističen, torej preudaren; tehtajo učinke posameznih dinamičnih obratov. Moonshake vse naredijo brez kitar, a s samplerji so sposobni ustvariti mogočen zvok, ki sloni na amputiranih hiphop ritmih. Pram in Quickspace se ne sramujejo bolestne melanholije, ki jo le občasno preseka rezek zvok kitar. Še korak dlje so šli Trans Am iz Marrylanda, saj svoje eksperimente gradijo na osnovnih riffih hard rocka, ki preidejo v težko definirana elektronska škrtanja in valovanja.

Okviri postrocka

Meje postrocka niso strogo določene, saj niti ne morejo biti. Izraz je ustvarjen izredno ohlapno in ga vsak lahko interpretira po svoje. Res priročna oznaka, ki je na voljo vsakokrat, ko se nam druge ne zdijo najbolj ustrezne. Obenem napeljuje na konec rocka, kot ga poznamo skozi štiridesetletno zgodovino, a vendarle je jasno, da rock, ne le v glasbeno, pač pa tudi v načinu razmišljanja, še zdaleč ni umrl. V zrelih letih je postal le bolj previden, tudi konzervativen, in se raje ozira nazaj kot naprej.

Poleg že omenjenega "krautrocka" lahko sledi postrocka zaslutimo v različnih fuzijah iz preteklosti. Najprej v west coast psihadeliji in kasneje v progresivnem rocku ter jazzrockovskih zlitjih, ki daljnoročno niso prinesla nič dobrega. Rocku, ki je v tistem času zašel v krizo, je na silo dodal tehnično brezhibno, a glasbeno na pol mrtvo dimenzijo. Tem pastem se je postrock izognil. Večina teh skupin posname gradivo v majhnih, cenenih studiih ob pomoči analognih aparatur, ki z domiselno uporabo še vedno dopuščajo obilo možnosti. Obenem je mnogo prepuščeno improvizaciji v samem studiu, saj na mnogih posnetkih zasledimo manjše napake v izvedbi. A komu mar? Imamo vsaj občutek, da nam igrajo ljudje.

Predvsem igrajo, kajti v postrocku ima vokal večinoma le vlogo še enega inštrumenta. Ravno vokal v največji meri določa glasbeno usmeritev posameznega izvajalca, a postrock se izmika takšnim opredelitvam. Raje streže s teksturami in svobodno delitvijo vlog posameznih inštrumentov.

Večina glasbe iz vrst postrocka je objavljena pri neodvisnih založbah in celo v samozaložbi. Lep primer so Stereolab, ki v Angliji objavljajo plošče pri lastni založbi Duophonic Ultra High Frequency Disks (samo ime je še kako pomembno), po svojih močeh pomagajo drugim, ki te možnosti nimajo (LaBradford, Pram), vendar zunaj angleških meja zanje skrbi velika Elektra. Lastno založbo imajo tudi Quickspace, ki jih vodi nekdanji član rockovske zasedbe Th Faith Healers, v Ameriki pa za postrock skrbijo večinoma čikaške založbe Thrill Jockey, Drag City in Kranky.

Ne nepomembna se zdi celostna podoba izdelka, ki ga te skupine oz. založbe ponujajo. Torej ne le v glasbeno, kjer se dosledno uporabljajo analogni inštrumenti, temveč se tudi format plošče obvezno pojavlja vsaj na starem dobrem vinilu. Nekaj iz nostalgičnih nagibov, nekaj zaradi povezovanja z DJ kulturo, kjer še vedno vladajo 12-inčni singli. Tržišče zahteva tudi objavo na kompaktnih ploščah, a te so oblikovane kot vinilni albumi, z jasno izraženo retro ikonografijo.

Perspektive

Vse prevečkrat se je že izkazalo, da je oplajanje s tradicionalnimi oblikami rocka zagotovilo trajnosti. Če pogojno prevzamemo postrock kot žanr, je z njim v splošnem tako, kot z vsako drugo glasbeno zvrstjo. Obstajajo dobre in odlične skupine, ki so že uspele enkratno povezati vizijo in izvedbo, a obstaja še več poskusov, ki bodo ostali le na ploščah omejene naklade.

Dokler bomo o glasbi pisali in o njej govorili, bomo vedno potrebovali oznake in primerjave. Te so običajno omejujoče in same skupine se jih otepajo kot hudič križa. A še vedno bolje, da vam nekega manj znanega izvajalca predstavimo, recimo, z oznako postrock, kot samo z napotkom, da njegovo glasbo le poslušajte.

Janez Golič