Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Boris Rener

To je Amerika!

S 23-letnim klarinetistom Borisom Renerjem, ki je tudi organist in odličen pevec - tri sezone zapovrstjo je bil član Svetovnega zbora mladih, sem se pogovarjala o njegovem študiju na univerzi The Hartt School of Music v Hartfordu v državi Connecticut.

Se je začelo pri prošnji za Fulbrightovo štipendijo?

Se je. Sem prvi slovenski glasbeni Fulbrightov štipendist. Prijavil sem se pravzaprav kar tako, za poskus, ko sem slučajno opazil razpis v časopisu. Zahteve so precejšnje, zelo pomemben je tudi test iz jezika. Čeprav sem imel izkušnje s pridobivanjem francoske štipendije in sem približno vedel, kaj me čaka, sem pri Fulbrightovi že skoraj obupal, a k sreči je le uspelo.

Pričakovanja so bila najbrž velika?

Pravzaprav ne. Ker sem v Parizu izkusil odlično šolo, si res nisem mogel predstavljati, kaj bi lahko bilo tako novo, tako drugačno. A to, kar doživljam, za sto odstotkov presega moja pričakovanja. Na The Hartt School nudijo predvsem neizmerne možnosti za igranje in pa za srečanja z največjimi umetniki. Sem naprimer član skupine 20/20, ki je eliten šolski ansambel. Šola se s to skupino predstavlja navzven - na drugih šolah in z javnimi nastopi, tudi v tujini. Glasbeniki te skupine v različnih komornih sestavih izvajajo najrazličnejše programe, posnamejo pa tudi plošče, ki jih ima šola za promocijsko gradivo. V januarju je bil v Sankt Petersburgu kongres za sodobno glasbo in The Hartt School je tja poslala dva komorna sestava skupine 20/20, ki sta tam izvajala dela predstojnika skladateljskega oddelka na šoli, Roberta Carla. Gospod Carl, ki je bil študent Charlesa Ivesa, ima v Ameriki velik ugled. Tudi moj profesor klarineta, Charles Russo ima za sabo občudovanja vredno kariero, celo grammyja. To je gospod pri sedemdestih, ki pa še zmeraj odlično igra in kar neverjetno se nam zdi, da je študiral s staro generacijo najznamenitejših klarinetistov - Kezakom, Belisonom, Hamlinom, katerih etude danes igramo in imamo občutek, da so živeli pred davnimi časi.

V ZDA se stopnje šolanja razlikujejo od naših.

Študij je dodiplomski in podiplomski. Prvi se deli na dveletni mlajši in dveletni starejši. Podiplomska študija pa sta dva. Podipomska stopnja -Masters Degree in doktorska stopnja - t.i. DMA (Doctor of Musical Art) sta namenjeni bodočim profesorjem, kajti brez te diplome ne moreš poučevati. To je pravzaprav še ena univerza, še enkrat gredo skozi vse predmete, le bolj poglobljeno, natančno. Predavanja so izredno zanimiva. V ZDA mora vsak študent, ki se šola za glasbenega pedagoga, igrati tudi vse inštrumente - vsak semester se lotijo enega. Igrajo čelo in violino, vsa pihala in vsa trobila, na koncu pa imajo ne ravno lahek izpit. Krepko vadijo, je pa res, da jim šola to tudi omogoča. Pri nas bi težko našli petnajst fagotov za en razred, tam jih pa imajo. V razredu kompozicije ima na primer vsak študent pred seboj clavinovo - 30 ljudi se uči hkrati, profesor pa jih lahko posluša, jim sledi, svetuje...

Druga veja podiplomskega študija sta Graduate Professional Diploma (podpilomska stopnja) in Artist Diploma (doktorska stopnja). Pri študiju za Arstist Diploma, kamor sem vpisan, gre samo za performans. Igraš v desetih komornih skupinah, kot solist, v orkestru, in moraš čimveč pokazati. K študiju sodijo tudi teoretični predmeti, vendar imajo za nove študente, pri katerih ni jasno, odkod prihajajo, preskusni test. Ker sem imel v tem kar solidno podlago, sem ta test naredil in se rešil teoretičnih predmetov, tako da mi ostaja več časa za igranje in nastopanje.

Se oddelki med seboj povezujejo?

Zelo. Sam hodim tudi h klavirskim pedagogom. Zelo mi je všeč, da lahko posebej študiraš oziroma se specializiraš za korepetiranje. Tam pod strokovnim vodstvom preigrajo ogromno literature. Sodelujem s svetovanjem pri skladbah za klarinet in klavir.

Kako velika je ta šola?

Pravo mestece. Šola ima okrog 8000 študentov, od tega jih okrog 3000 živi na kampusu. Dodiplomci stanujejo v rezidencah, podiplomci pa v hišah - imamo svojo vas, Graduate Students’ Village. Življenje na kampusu pa je dražje, zato si ameriški študentje privoščijo stanovati zunaj, ker imajo vsi avtomobile.

In kdaj pri vsem tem dogajanju vadite?

Šola je odprta 24 ur, lahko prideš vadit tudi ob treh zjutraj. Bistveno pa je koncertiranje. Zunaj Hartforda največ nastopamo v Bostonu in New Yorku, vsako leto seveda na festivalu v Tanglewoodu... Univerza v Hartfordu ima dve veliki dvorani s 1100 in 1800 sedeži, opremljeni s po dvema klavirjema - veliko je nastopov klavirskih duov! Dvorani imata vso avdio opremo, šola ima svojo odrsko službo, kjer so zaposleni profesionalci in študenti. Za reciral se moraš prijaviti šest tednov prej, potebuješ pa tudi odobritev profesorja, žirije, nato potrditev datuma in prostora... Odrskemu osebju predložiš risbo - želje glede postavitve na odru, in ko prideš na nastop, vse teče kot po maslu. Poleg teh dveh dvoran so še trije manjši prireditveni prostori, vsi so vsak večer polni. Promet je tak, da se ga ne bi sramoval noben festival. Da ne govorim o jazzovskih nastopih, ki se dogajajo v dveh barih, kjer so vsak večer še jam sessioni. Naš kampus je dry - to pomeni, da je prepovedan vsak alkohol, kaj šele kajenje - v baru se pije juice. Ampak jazzerji prihajajo, ker je na šoli zelo močan in ugleden jazzovski oddelek.

So tudi profesorji dry?

V razredih ne kadijo...

Omenil si posebno sobo za vadenje.

Imamo dve sobi za vadenje, ki imata umeten odmev, neke vrste celici, kjer si lahko nastaviš natančno takšno okolje, kot ga želiš - igraš skratka v naravni akustiki. Ko je bil tam tolkalec Nebojša Živković, je navdušen vzkliknil: “To je Amerika!” Tako opremljena soba stane sicer miljon dolarjev, a so si jo privoščili, ker to šoli dviguje ugled in študentom daje večje možnosti. Univerza je namreč privatna in se preživlja samo z donacijami in s šolnino, ki je seveda visoka, okrog 25.000 dolarjev na leto.

Si to študenti lahko privoščijo?

Ameriški starši, ki želijo svoje otroke šolati, imajo navadno bančni račun, kamor skozi leta nalagajo denar, s katerim otroku, če seveda ne dobi štipendije, pokrijejo šolnino. Mladi pa, ne glede na to, kako bogati so, delajo, da si zaslužijo za stanovanje, hrano in zabavo. Cela vrsta kolegov služi v menzah, knjigarnah, s pospravljanjem, prodajanjem vstopnic...

Kaj vse lahko na tej šoli študiraš?

Vse v zvezi z glasbo - vse inštrumente, kompozicijo, aranžiranje, muzikologijo, celo glasbeni managenement, glasbeno akustiko... Muzikologi pogosto pišejo komentarje za koncerte, imajo javne disertacije, ki so izredno zanimive, komentirajo koncertne dogodke... Imamo tudi časopis! Ta šola zares nudi kar najboljše pogoje za delo. Igram na primer tudi v orkestru, ki je vsak teden 4 ure na voljo študentom dirigiranja. Odlična izkušnja!

The Hartt School je znana po zanimivih gostih, tečajih.

Prav tu se študenti različnih oddelkov pridno srečujemo. Pri Živkoviću nas je sedelo veliko takih, ki nimamo nič s tolkali, ker je bilo zelo zanimivo. Še posebej rad sem sodeloval na tečaju slavnega flavtista Jamesa Galwaya. Celo John Williams, legenda filmske glasbe, je prišel dirigirat koncert orkestra na našo šolo in med drugim smo igrali Šostakovičevo 5. simfonijo, za katero sam pravi, da je njegova najljubša skladba...

Menda si dobil zanimivo nagrado kvarteta Emerson?

Znani godalni kvartet Emerson, katerega člani so profesorji na The Hartt School, vsako leto pripravi tekmovanje za mlade glasbenike - predloži listo skladb za kvintet (godalni kvartet s še enim inštrumetnom), na podlagi katere se lahko prijaviš. Tokrat nas je tekmovalo okrog 50, štrije smo prejeli nagrado, tako da bomo 25. februarja nastopili s kvartetom Emerson v velikem avditoriju univerze. Ker vsak nastop snemajo, si posnetek vedno lahko odkupiš - v manjši količini si lahko celo natisneš cede.

Veje torej zdrav tekmovalin duh?

V celotnem študiju na tej šoli je veliko tekmovalnosti. Celo študenti kompozicije tekmujejo med seboj. Pomembno je, kdo bo tvoje delo izvajal, o čemer odloča žirija. Sestavljajo jo profesorji, med njimi Fulbrightov gost, profesor kompozicije Jan Jirasek, pa seveda gospod Carl, ki jim lahko popolnoma zaupaš, da so pravilno izbrali. Vsako sezono priredijo več koncertov skladateljskega oddelka, čisto prvi koncert v letu pa je posvečen skladbam profesorjev.

Torej prav nihče ne more lenariti...

Kaja Šivic