Sax kvart(et)i

Hkrati s stopetdeseto obletnico Saxovega izuma saksofona je v pravkar odzvenelem decembru minila še ena obletnica - dvajset let, kar je na Southern University v New Orleansu (spet New Orleans!) prvič igral World Saxophone Quartet in tako postavil začetek eni najbolj zanimivih istoinstrumentalnih zasedb v jazzovski godbi.

Saksofonski kvarteti pred World Saxophone Quartet

Do takrat je bila v jazzu bolj ali manj ustaljena sestava - hornistična sekcija (pihalci, trobilci) in ritmična sekcija (klavir, kitara, bas, bobni) -, ki pa se v času modernega jazza (bebop, cool, hardbop) v skladu z ekonomskimi zaostrovanji reducira v le enega predstavnika vsake orkestralne sekcije. Da bi do takrat imeli medijsko jasno razpoznavno zasedbo več enakih instrumentov, ki bi samostojno delovala in igrala ‘žmohtno musko’, ni bilo govora. Vendar je v tem stavku tudi nekaj površnosti, saj se z natančnim pregledovanjem klasičnih in modernih jazzovskih godb odkrijejo tudi zasedbe, ki so že v času Duka igrale ‘modificirano’ istoinstrumentalno godbo[1]. Ta modificiranost se kaže v tem, da so sicer bile ‘istoinstrumentalne zasedbe’(omejim se le na saksofonske), vendar so bile vključene v takratne bigbande in so se lahko zvočno in izrazno razcvetele le v posameznih skladbah in aranžmajih, pa še to večinoma le kot del orkestra. Tako lahko že v zgodnjih tridesetih letih v Dukovem orkestru prvič zasledimo veliko avtonomijo saksofonske sekcije, predvsem v skladbi Hot and Bothered1 (saksofonisti Johnny Hodges, Barney Bigard, Harry Corney). Še bolj kot v Dukovem orkestru se saksofonska avtonomija v velikem orkestru kaže v orkestrih Woodyja Hermana, ko v 1947-em Jimmy Giuffre napiše za njegov orkester skladbo Four Brothers, v kateri zablestijo Zoot Sims (ts), Herbie Stewart (as,ts), Stan Getz (ts) in Serge Chaloff (bs)2. Z značilnim zvokom postanejo Four Brothers tako razpoznavni, da na Woodyjevih koncertih nastopajo v nekaterih točkah samostojno in lahko torej to zasedbo štejemo kot tisto, ki v resnici začne usodo saksofonskih kvartetov in večjih saksofonskih zasedb. Vendar je do medijskega uspeha, ki ga prvi dosežejo World Saxophone Quartet, še daleč.

World Saxophone Quartet

Že omenjenega decembra 1976 na eni od njuorlinških univerz prvič nastopijo World Saxophone Quartet[2](WSQ). Takrat so Hamiet Bluiett (bs, f), Jullies Hemphill (f, ss, as), Oliver Lake (ss, ts, as, f) in David Murray (ts, bcl) ob sebi še imeli ritemsko sekcijo (bas in bobne), ki pa so jo zaradi finančnih težav kaj hitro odpustili - in šele takrat lahko govorimo o resničnem začetku saksofonskih kvartetov, ki imajo v današnjem času toliko sledilcev. Tako so Murray, Lake, Hemphill in Bluiett le s saksofoni, brez tradicionalne ritmične sekcije, uspeli iznajti način jazziranja, ki je bil tako široko sprejemljiv, da so v hipu postali velika glasbena atrakcija takratnega jazza na sredini sedemdesetih, ko je bil trend jazza vendarle usmerjen v elektrifikacijo in fusion jazz. Bili pa so mnogo več kot le atrakcija (te so vse preveč minljive), saj so s ponovnim poudarjanjem akustičnega instrumentarija (fusion je nič drugega kot le ‘kitariziranje‘ in ‘elektrificiranje’ jazza) pritegnili mnogo sledilcev - najprej Rova Saxophone Quartet, o katerem bomo govorili še kasneje.

In kaj je tisto, kar je v glasbi World Saxophone Quartet tako genialno? Njihovo spoznanje o fleksibilnosti saksofona kot instrumenta, ko lahko popolnoma nadomesti klasično ritmično sekcijo (v tem je pionirstvo opravil Hammiet Bluiett) s ponavljajočimi se ritmično-melodičnimi riffi, hkrati pa se lahko trenutek zatem v klasično-jazzovski maniri prelevi v solistični instrument, kakor ga poznamo od Lesterja Younga naprej. Pa to ne velja le za bariton, ki je med konvencionalnimi saksofoni po zvokovnem obsegu najnižji, zato najprimernejši za basovsko variacijo, saj so WSQ za basovsko-ritmično podlago v nekaterih delih skladb uporabljali tudi sopranski in altovski saksofon, bariton ali tenor pa sta medtem solirala. WSQ torej nadvse smelo ugotovijo veliko izraznih možnosti, ki jih ponujajo le štirje saksofoni, hkrati pa so dovolj dobri skladatelji (predvsem Hemphill in Murray), da uspejo prikazati glavno prednost, ki jo ponuja multipliciranje instrumentov - neznansko energijo, ki je podlaga za njihovo ‘divjaško’ swinganje, opazno na skoraj vseh njihovih ploščah. Pa te nikakor niso le enostavno polplesno preigravanje jazzovskih standardov (čeprav včasih počno tudi to3), saj se vsi člani še kako zavedajo free jazza 4 , ki je dal postmodernemu jazzu zagona za vse prihodnje stoletje, tako da je v njihovem jazzu vedno moč slišati sodobno rafinirani free, pa četudi igrajo resnično žurersko-plesni jazz 5,6, ko svojim saksofonom dodajo še tri afriške tolkalce, ki njihovo ritmično swinganje le še podžgejo.

World Saxophone Quartet torej od leta 1976 naprej ostajajo gonilna in najpomembnejša sila saksofonskih kvartetov, čeprav njihove zadnje plošče niso več tako edinstvene in zanimive kot njihove prve (delno botruje temu tudi Hamphillova bolezen, ko že ‘89-ega neha igrati v WSQ in ga na Metamorphosis (1991) nadomesti Arthur Blythe, na Four Now (1996) pa John R. Purcell). Vendar so svoje delo pri utiranju saksofonskih kvartetov oz. skupin izvrstno opravili, saj je prav spoznanje, da lahko tudi v času naraščajočega vala elektrificiranega jazza uspe popolnoma akustična skupina, in to celo brez ritmične sekcije, vlilo poguma kar nekaj drugim saksofonskim skupinam.

Sledilci World Saxophone Quartet - Amerika...

V čas po WSQ lahko štejemo Rova Saxophone Quartet, ki ga v 1977-ega v San Franciscu sestavijo Larry Ochs, Bruce Ackly, Jon Raskin in Andrev Voigt (tega leta 1988 zamenja Steve Adams). K temu jih bolj kot WSQ napelje Braxtonova plošča New York Fall, 1974. Prav Braxton ostane z idejo free saksofona dalj časa ‘siva eminenca’ Rovine saksofonije, ki je verjetno prav zaradi tega v primerjavi s sočnim saksofonskim poskakovanjem WSQ precej bolj abstraktna, morda celo hladna. Je pač odraz freejevske intelektualnosti, ko se jazz ne pojmuje več kot le še ena izrazna oblika ‘joie de vivre’, temveč je vse bolj oblika intelektualnega dokazovanja zatirane temnopolte manjšine[3]. Rova Saxophone Quartet seveda niso temnopolti, vendar so zaradi glasbe, ki jo igrajo, pahnjeni v domači Ameriki v vsaj takšen medijski vakum, kot je bil prisoten na začetku šestdesetih s pojavom freeja. Vendar so med kreativnejšimi ameriškimi glasbeniki (in evropskim občinstvom, ki je, resnici na ljubo, imelo za sodobni jazz vedno več posluha kot ameriška potrošniška mentaliteta) zelo cenjeni, saj sodelujejo s Kronos Quartetom, Terryjem Rileyem, Johnom Zornom, Fredom Frithom, Butchem Morrisom in seveda Anthonyjem Braxtonom samim, zanje pa pišejo skladbe tudi Henry Threadgill, Robin Holcomb in celo Jack DeJohnette. Tako so Rova Saxophone Quartet sedaj med vsemi meni znanimi saksofonskimi kvarteti verjetn tisti, ki najbolj kreativno ohranjajo tradicijo freejazzovskega saksofona, s katerim je jazz dokončno postal enakovreden sodobni resni (‘klasični’) glasbi 7,8,9

Z Rova Saxophone Quartet je delno povezan tudi Your Neighborhood Saxophone Quartet, v katerem igra Steve Adams, preden 1988-ega nadomesti Andrewa Voigta v Rovi. Kvartet je bolj klasicistično usmerjen, saj v komornem stilu z malo radikalizmi preigrava klasike swinga (Count Basie) in Duka Ellingtona, z malo uspeha pa se obregnejo celo ob Suna Raja.

Poplesavanje WQS in koketnost s širšimi množicami so najbolje razvili 29^th Street Saxophone Quartet: Bobby Watson, Jim Hartog, Ed Jackson in Rich Rothenberg. V njihovem jazziranju sledimo prijetnemu pentljanju pulzirajočega bebopovskega ritmiziranja, všečnih ter izrazito pojočih melodij z izraznostjo sodobne ameriške ulice: funka, rapa, soula in hip-hopa 10,11.

Julius Hemphill ustanovi po odhodu iz World Saxophone Quartet lastni saksofonski sekstet, v katerem sprva še dejavno sodeluje (plošča Fat Man And a Hard Blues, 1991), kasneje pa mu bolezen to prepreči in je le še skladatelj in ‘umetniški vodja’ seksteta (Five Chord Stud, 1994). Če se s poznavanjem Hemphillovega dela zavedamo, kakšen je kompozicijski prispevek Hemphilla k uspehu prvotnega World Saxophone Quartet, nam je takoj jasno, kakšna bo glasba Hemphilovega seksteta - lucidno preigravanje klasičnega jazza in tenkočutno ocenjevanje sodobnih glasbenih tokov, oboje filtrirano skozi prizmo freeja v njegovi najboljši obliki. V sekstetu je Hemphill združil nekaj že uveljavljenih saksofonistov (Tim Berne, Sam Furnace), hkrati pa se v sekstetu prvič opazno pojavijo mladi saksofonisti, ki so sedaj že zasedli prestole največjih mladih upov, ki jih je potrdila ne le Amerika, temveč tudi Evropa (Marty Ehrlich, James Carter, manj znana sta Fred Ho in Andrew White) 12,13. S Hemphillovo smrtjo je sicer Julius Hemphill Sextet nehal obstajati, vendar je bila za nekatere člane izkušnja tako močna, da so nadaljevali tradicijo saksofonskih sekstetov.

Ljubiteljem črednega jazza omenjam še saksofonski kvartet, razširjen z bobni - SaxEnsemble, ki sicer obstaja že od leta 1989, vendar so prvo cedejko pod tem imenom skupine poslali na svetlo šele lani 14. V tem kvartetu, ki preigrava bolj poskakujočo glasbo z močnim beatom (bobni!), najdemo Jamesa Carterja (glej tudi Julius Hemphill Sextet), Marcusa Millerja, Franka Loweja in Cassiusa Ricmonda - bobnarka (!!!) pa je Cindy Blackman.

Če je v SaxEnsemblu prevzela ritmiziranje ženska, je šel Billy Tipton Memorial Saxophone Jazz Band še dlje, saj ga sestavljajo štiri ženske: Amy Denio, Jessica Lurie (sedaj ima svojo skupino Living Daylights), Marjorie de Muynck (zamenja jo Maya Jahnson) in Barbara Marino, tudi tokrat pa se za bobni pojavi ženska - Pam Berger. Seattlske ženske odlično prevajajo glasbo ameriškega mesta v jazz in se hkrati zavedajo jazzovske zgodovine - njihovo saksofoniranje je vseskozi plesno, a ne površinsko, saj z izbranim kombiniranjem duov in triov znotraj zasedbe ter z brihtnimi soli nikakor ne delujejo nezrelo ali jazzu nedoraslo 15-7.

Itchy Fingers nadvse humorno združujejo latino, pop, bebop, funk, soul in jazz-rock v fascinanti kalejdoskop sodobnega jazza.

...Evropa...

Začnimo na skrajnem severu. Skandinavci, ki so v jazz najodločneje posegli z esteticizmom sedemdesetih skozi ECM (Garbarek, Rypdal, Stenson...), imajo zanimivo saksofonsko zasedbo Position Alpha, ki združuje moderni jazz z divjim anarhizmom punka, hkrati pa ostanejo še dovolj odprti za severnjaške folklorne motive.

Tudi Angleži imajo v ognju saksofonskih zasedb svoja polena - Apollo Saxophone Quartet, ki ga vodi John Harle, za katerega pišejo skladbe celo takšni, kot so Luciano Berio, Gavin Bryars, Michale Torke in Michael Nyman. Prav John Harle je na povabilo slepega ameriškega jazzovskega ekscentrika Moondoga zbral skupaj tudi devet saksofonistov in nekaj druge glasbeniške šare v The London Saxophonic, triindvajsetčlansko zasedbo, ki preigrava Moondogovo glasbo, nastalo ob stoletnici smrti Adolpha Saxa 18. Glasba te plošče je sicer pogojno ‘klasična’ (gradnja in oblika skladb), vendar zveni nadvse jazzovsko. Če smo nadvse natančni, pa odkrijemo na Otočju saksofonski trio, ki se pojavi celo pred World Saxophone Quartet - leta 1973 nastane SOS trio: Alan Skidmore (ts), John Surman (ss, bs), Mike Osborn (as), ki pa avantgardnosti zasedbe v tistem času ne zna izkoristiti do konca.

Nemci imajo Kolner Saxophon Mafia, ki deluje v smeri WSQ (tudi oni si omislijo tolkalce iz Zaira - Elima percussion group).

Na Hrvaškem že od leta 1989 obstaja Zagrebški kvartet saksofonov: Dragan Sremec, Goran Merčep, Saša Nestorovič, Matjaž Drevenšek. Ne igra izključno jazzovskega repertoarja (četudi posega tudi po njem, saj sta dva člana še kako povezana z jazzom - Drevenšek in Nestorović sta poučevala na jazzovskem oddelku ljubljanske Srednje glasbene in baletne šole), pač pa se vrača tudi h klasičnemu saksofonskemu repertoarju (Bozza, Dubois, Glazunov) in k priredbam slovitih klasikov (Bach, Mozart, Gershwin), jazzistov (W. C. Handy, S. Joplin) in npr. Piazzolle.

...Slovenija.

In kako je pri nas? Niti ne tako slabo. V sedanji postavi Bigbanda RTV Slovenija se mlajši del saksofonske sekcije (Miro Kadunjič, Tadej Tomšič, Miha Hawlina, Hugo Šekoranja) občasno osamosvoji in izvede jazz, ki po swinganju in nastopu še najbolj spominja na 29^th Street Saxophone Quartet. Nosijo ime Saxtette. Glasbena mladina Slovenije je jeseni 1994 organizirala slovensko turnejo Ljubljanskega kvarteta saksofonov, v katerem so Primož Flajšman, Betka Kotnik, Jure Cizej in Aleš Suša. Zagotovo pa nista ti dve skupini vse, kar ima slovenska jazzovska srenja reči o saksofonskih skupinah.

Koda

Pričujoči sestavek seveda ni in ne more biti popoln, saj v sedanjem jazzu še dolgo ne bo popolnoma dorečeno dogajanje v kategoriji saksofonskih zasedb. V današnjem času, ko se jazz ponovno vrača k svojim koreninam in jih s kritično distanco motri, pa sploh ne. In saksofonske zasedbe so del jazzovske zgodovine. Resda majhen, a pomemben.

Rok Jurič

Viri

1. J. E. Berendt. The Jazz Book. Lawrence Hill Books. Brooklyn, New York. 1992. 6th ed. 261-264, 245-248.

2. P. Amalietti. Zgodbe o jazzu. DZS. Ljubljana. 1986. 95-100.

3. M. Kennedy. The Concise Oxford Dictionary of Music. Oxford University Press. Oxford. New York. 1980. 3rd ed.

4. K. Honolka. Svetovna zgodovina glasbe. Mladinska knjiga. Ljubljana. 1983. 504-514, 402-417.

5. N. Ardley. Glasbila. Pomurska založba. Murska Sobota. 1990. 14-15.

6. C. Huber, E. Themmel, G. Eder. Das Magazin zum Jazzfestival Saalfelden 1993. ZZM. Saalfelden. 1993. 17-21.

7. R. Cook, B. Morton. The Penguin Guide to Jazz on CD, LP and MC. Penguin Books. London. 1992. 1st ed.

8. I. Vidmar. Ples v njegovi glavi. Muska. 1996. 2: 24-25

9. Z. Pistotnik. Hard Blues Juliusa Hemphilla. Revija GM 1996. 7-8: 27

10. L. Jantol. CDManija. Revija GM 1995. 2: 27 , 1: 26.

Opombe

[1]tukaj se omejim le na jazzovsko glasbo. V klasični glasbi in orkestraciji so istoinstrumentalne zasedbe ali vsaj zasedbe sorodnih instrumenov znane že od vsega začetka - godalni kvarteti, pihalni kvarteti. Kasneje se z večanjem orkestralnih zasedb vse bolj povdarja tudi velika moč, ki jo lahko na poslušalca naredijo velike istoinstrumentalne zasedbe (svoj vrh doseže to v Richardu Wagnerju in kasneje Gustavu Mahlerju in njegovi 8. simfoniji (‘Simfonija tisočev’) ter nikoli zares izvedenem Skrjabinovem simfoničnem Mysteriumu za več tisoč glasbenikov...Pa tudi v jazzu smo lahko v zadnjem času priča večih istoinstrumentalnih zasedb - tub (Gravity), tolkal (Art Blakey 1962 z African Beat in Max Roach, kasnej pa npr. Pierre Favre), klavirjev (Piano Circus).

[2]Trditev spet ni popolnoma pravilna. Res je bil njuorlinski koncert prvi v dokončni postavi WSQja (Murray, Lake, Hemphill, Bluiett), vendar so Lake, Hemphill in Bluiett nastopili z Anthonyem Braxtonom že na Braxtonovem albumu New York Fall, 1974, ki je hkrati prvi album kakršnegakoli samostojnega saxofonskega kvarteta. Ta Braxtonov album je botroval tudi nastanku Rova Saxophone Quarteta.

[3]Ornette Coleman:’Zakaj ne morem dobiti enakega honorarja kot Bernstein ali Boulez?’

Diskografija

1 DUKE ELLINGTON 1930 Classics 586

2 WOODY HERMAN The Thundering Herds 1945-1947 CBS 460825

3 WORLD SAXOPHONE QUARTET Plays Duke Ellington Elektra Musicians 979137 (1986)

4 WORLD SAXOPHONE QUARTET W.S.Q. Black Saint BSR 0046 (1980)

5,6 WORLD SAHOPHONE QUARTET Metamorphosis Elektra Nonesuch 979258 (1991),

Four Now Just InTime Just 83-2 (1996)

7,8,9 ROVA SAXOPHONE QUARTET Favourite Street Black Saint BSR 0076 (1983)

Beat Kennel Black Saint BSR 0126 (1987)

Figure 8 Pipe Dreams Black Saint (1994)

10,11 29^THSTREET SAXOPHONE QUARTET The Real Deal New Note NN 1006 (1987)

Underground Antilles 422-848415 (1991)

12,13 JULIUS HEMPHILL SEXTET Fat Man And a Hard Blues Black Saint 120115-2 (1991)

Five Chord Stud Black Saint 120140-2 (1994)

14 SAXEMBLE SaxEmble Quest/Warner Bros 9362-46181-2 (1996)

15-7 BILLY TIPTON MEMORIAL SAXOPHONE BAND Saxhouse Knitting Factory Works

KFW CD-143 (1993)

Make It Funky Good samozaložba (1994)

Box New Worlds Records (1996)

18 MOONDOG and THE LONDON SAXOPHONIC Sax Pax For A Sax Kopf (1994)