Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Jane Weber

In Memoriam Townes Van Zandt (7. marec 1944 - 1. januar 1997)

Bolečina jutra

Ljubljanski koncert Townesa Van Zandta, 28. novembra leta 1994 v klubu K4, je bil boleča izkušnja. O tem sijajnem glasbeniku sem napisal celo vrsto člankov ter pripravil nešteto oddaj in tako skušal njegove mojstrske pesmi približati slovenskemu občinstvu. Zaradi pomanjkljivega znanja angleščine sem si verjetno marsikatero Van Zandtovo skladbo razlagal narobe, vendar se nisem preveč trudil odkrivati zakonitosti in simbolike njegove umetnosti jezika, ki naj bi bila podobna tisti Roberta Frosta.

Ko sem Townesa Van Zandta slišal peti, sem ga preprosto razumel ali bolje rečeno čutil in si v mislih ustvaril lastne zgodbe. Verjel sem, da je ta ponosni mož, ki je spominjal na zadnjega preživelega Indijanca iz pravkar uničenega plemena, pel nekaj resničnega. Danes ga ni več med nami. Ognjena voda, manična depresija, nesreča, v kateri si je poškodoval kolk, šibko srce in nepremagljivi notranji demoni so na novega leta dan zahtevali svoj davek.

Dva tedna pred ljubljanskim nastopom sem si s prijatelji ogledal Van Zandtov koncert v klubu Szene Wien na Dunaju. Tako razpoloženega nisem srečal nikoli več. Sedel je v garderobi in dajal intervjuje. Tik pred koncertom nas je obiskal Hans Theessink in Townes ga je prosil, naj mu uglasi kitaro. To je bil eden najboljših koncertov, kar sem jih slišal. Townes je menjaval naprstnike, igral s prsti in drsalico in potihem sem upal, da bo v roke vzel še stekleničin vrat in pokazal, kaj zna. Vendar luna koncertu v Ljubljani ni bila tako naklonjena. Najbolj me je zabolelo, ko sem na hodniku kluba K4 srečal nekaj obiskovalcev, ki so se zgražali nad Van Zandtovim igranjem. Skušal sem jim razložiti, da Townes Van Zandt ni Eric Clapton, da ima pač slab dan, in jih prepričati, naj se vendar vrnejo v koncertno dvorano. Če bi imel več denarja in poguma, bi jim verjetno vrnil denar od vstopnic in jih napodil iz kluba.

Van Zandtove pripovedne pesmi imajo korenine v countryjevskih baladah Hanka Williamsa in Leftyja Frizzella, folku Boba Dylana, Woodyja Guthrieja in Phila Ochsa, v melanholičnem bluesu Lightnina Hopkinsa in uspavankah Jimmieja Rodgersa. Nadobudni pevec je kmalu namesto poskočnih skladb honky tonka začel pisati resne pesmi.

"Roberta Johnsona nisem nikoli srečal, vendar sem se od njega veliko naučil," mi je Townes Van Zandt povedal oktobra leta 1992 po koncertu v dunajskem klubu Szene Wien. "Robert Johnson mi je pokazal, kako se moram premikati; pomagal mi je spoznati smisel pesmi. To je tako, kot da plavaš skozi praznino. Kar na lepem pa je tu nebo kot velik metulj. Sili te k tlom in ti ukaže: 'Premikaj se!' In se premikaš." Townes Van Zandt je rad govoril tudi o Lightninu Hopkinsu. Zaradi njega sem kupil za kakih tisoč nemških mark Hopkinsovih plošč. "Lightnin' me je naučil, da lahko na kitari igraš note in da lahko dobro brenkaš nanjo, zares brenkaš. Lightnina sem najprej slišal, nato sem ga srečal. Rekel mi je: 'Zaigraj to noto!' Močno je vplival na moj slog igranja kitare. Vedno je govoril: 'Dajte mi toliko in toliko denarja in posnel bom ploščo.' Potem je posnel ploščo in se poslovil. Ta način dela se je obnesel. Snemal je pesem za pesmijo. Posnel je eno, dobil petdeset dolarjev, se vrnil in dobil naslednjih petdeset. Precej dobro sva se poznala, tako kot mlad belec lahko pozna starega črnega pevca bluesa. Bil je zabaven mož, rad sem ga imel, čeprav je bil do belcev zadržan. Prehodil je tri različna obdobja. Zgodnje je preživel na farmi v teksaškem Centervilleu, v srednjem je začel snemati plošče, v poznem pa je postal bolj umirjen. Rad imam vsa tri. V prvem je bilo Lightninovo igranje zares presunljivo. Bral sem intervju, v katerem so Keitha Richardsa vprašali, kdo je njegov najljubši kitarist vseh časov. Odgovoril je: 'Lightnin Hopkins.' Lightninovo srednje obdobje mi je bilo pravzaprav bliže; tudi na koncu je njegova glasba zvenela, tako kot je morala zveneti.”

Eden najboljših piscev pesmi je živel od avtorskih pravic, saj so njegove pesmi snemali najbolj razvpiti pevci countryja z Merlom Haggardom, Williejem Nelsonom in Emmylou Harris na čelu. Na začetku kariere je bil reven kot cerkvena miš. Spal je na koncertnih odrih, v zakajenih lokalih in v opuščenih javnih hišah ter jedel hrano za pse. Takole se je spominjal prvih snemanj in plošče Our Mother The Mountain: "Že dolgo je nisem slišal. To je moja prva prava plošča. Potoval sem naokoli s kitaro in kovčkom in veliko nastopal po Teksasu, Koloradu in New Mexicu. Mickey Newbury, moj dober prijatelj, mi je rekel: 'Priti moraš v Nashville!' In jaz sem rekel:'Seveda.' Lahko bi mi rekel, naj pridem v Seattle, Chicago ali kamor koli, jaz bi rekel seveda. Šel sem, kamor me je nesel veter. Prišel sem v Nashville in kar na lepem podpisal snemalno pogodbo. Prvo ploščo sem začel snemati z najboljšimi glasbeniki v Nashvillu. To je bilo pred več kot dvajsetimi leti, nekje okoli leta '68 ali '69. Nekatere pesmi niso bile v pravem razpoloženju. Odšel sem v Kalifornijo, posnel ploščo Our Mother The Mountain in presnel 3 ali 4 pesmi s prvenca, tako da so zvenele prav. To je bilo moje prvo snemanje; bil sem zadržan v družbi vseh teh glasbenikov. V nekem trenutku sem slišal, da je moja kitara razglašena, in rekel, naj nehamo igrati, da jo bom uglasil. Tonski mojster mi je odvrnil, da je vse v redu; vendar je bila moja kitara povsem razglašena. Zdaj igram že tako dolgo, da se mi kaj takšnega ne more več zgoditi."

Van Zandt je skušal svoje notranje demone utopiti v ognjeni vodi. Njegov menedžer Harold Eggers mi je pred ljubljanskim koncertom rekel, da ne smem dovoliti, da bi Townesu prišla v roke steklenica vodke, saj bi potem morali koncert odpovedati. Zaklenila sva ga v sobo, odšla na kosilo in upala, da bo do napovedanih intervjujev in koncerta prišel k sebi. Ko smo se peljali proti radiu, me je Townes vprašal, ali imamo reko v našem mestu. Odgovoril sem mu, da ja. Ko sem ga v intervjuju vprašal, kako se počuti v Sloveniji in v Ljubljani, mi je, čeprav Ljubljanice sploh ni videl, odgovoril: “Imate lepo reko.” V garderobi me je rotil, naj mu vendarle prinesem požirek kačje sline, in ko je prišel čas koncerta, mi je Harold končno dovolil, da sem šel do točilnega pulta po dvojno vodko. Ko pa sem Townesa vprašal, če bi rad kaj pijače na odru, me je srepo pogledal in rekel: “Na odru ne pijem!” Bil je ponosen glasbenik, pozornost občinstva in kritikov mu je godila in nikoli ne bom pozabil, kako so ga ljudje prosili za avtograme in ga pozdravljali na cesti. Imel sem občutek, da po Ljubljani hodim z Elvisom Presleyjem. Townes Van Zandt ni hrepenel po slavi: "O tem sploh ne razmišljam. Razmišljam o lepi deželi, po kateri potujem, o prijetnih ljudeh, ki jih srečujem, o tem, da sem na odru. Razmišljam o kitari, če je uglašena, in o igranju. Obstajajo ljudje, ki niso posneli nobene plošče; ljudje, za katere ne bomo nikoli slišali, v hribih Tennesseeja ali v gorah Montane. Ti ljudje lahko igrajo na indijanske bobne ali pa v kleti igrajo na klavir. Vse to se zliva v nebo in naše bivanje na zemlji je tako prijetnejše. O mojem majhnem zgodovinskem prostoru pa ne razmišljam."

Prijatelj Eduard mi je govoril, kako je Van Zandtove pesmi najlepše poslušati v osamljeni koči v Trenti. Van Zandt je velikokrat zajezdil konja in odšel v bližnje gore; živel je z naravo in pisal pesmi. V zadnjem obdobju ustvarjanja mu je največjo inspiracijo pomenila družinska sreča, zato mu ni bilo treba iskati novih pesmi: "Ni mi jih treba iskati, saj so vedno zelo blizu. Imam hčerko, staro skoraj 3 leta, sina, ki bo kmalu dopolnil 12 let, še enega sina, ki se bliža 26-emu letu, in ženo. Veliko potujem. Gre za drugačen način življenja. To je težko življenje, vendar to moram početi. Včasih dobim občutek, da ne zmorem več. Z doma sem tudi po 40 do 50 dni, vendar me ljudje, ki slišijo moje pesmi, držijo pokonci. Zato to počnem in družina razume. Vsi smo dobro situirani; imamo lepo hišo in navadili smo se na tako življenje."

Townes Van Zandt je v najinih pogovorih pogosto razmišljal o countryju: "Nekatere pesmi novega countryja so mi všeč, druge dam na stran. Spoznanje countryja je veliko in mislimo lahko na Hanka Williamsa in Jimmieja Rodgersa. Včasih, ko poslušaš countryjevsko postajo, ne moreš reči, kaj je country, saj se vedno spreminja, ne le country, glasba nasploh. Ljudje, ki ga ustvarjajo, na primer Garth Brooks, so zelo resni in nadarjeni. Zame je countryjevska glasba, ko se pobič nauči igrati kitaro na verandi neke koče v Teksasu ali v Tennesseeju in igra pesem, ki jo je pravkar napisal za svojo mamo. Od tu prihaja country! Vendar se je vse spremenilo. Med Mozartom in Elvisom je velika razlika."

Na poslovilni plošči No Deeper Blue je tudi ena zadnjih velikih pesmi Townesa Van Zandta - Lover's Lullaby: "To je pesem za Jeanene. Z ženo sva ločena, vendar se pogosto vidiva. Tu so še otroci; veliko ljubezni je med nami. Zaradi mojega načina življenja se je izkazalo, da je najbolje, če sva narazen. Pesem je o njej in ji je všeč. Pojejo jo tudi drugi glasbeniki; mislim, da celo bolje od mene. To je lepa pesem; ena najlepših ljubezenskih pesmi, kar sem jih napisal. Pesmi težko primerjam. Rad imam skladbo Katie Belle Blue; to je uspavanka za mojo hčer, napisana z resnim namenom, da bi ob njej zaspala. Pesem Hey Willie Boy, to sem napisal za denar, je tudi uspavanka. Na tej plošči so kar tri uspavanke; skladbi Hey Willie Boy smo malce pospešili tempo. Poklical me je prijatelj z založbe Sugar Hill, s katerim sem že sodeloval, in mi rekel: 'Townes, sestavljam ploščo uspavank in vse, kar moraš narediti, je, da si oče.' Odvrnil sem mu, da sem. 'Ali imaš kakšno uspavanko? Dobiš denar!' Rekel sem mu, da imam eno. Navil sem budilko in zgodaj zjutraj napisal skladbo Hey Willie Boy. Willie je zdaj William in ima skoraj dvanajst let. Meni, da je to najbolj neumna pesem, kar jih je kdaj slišal, saj ne potrebuje več uspavank, da bi zaspal. Po navadi rečem takole: eno sem napisal za nekdanjo ženo, eno za denar in eno iz ljubezni, in nato zaigram Katie Belle."

Townes Van Zandt je na predbožični večer padel in si poškodoval kolk. Njegova žena Jeanene pravi, da ni hotel k zdravniku. Sposodil si je invalidski voziček in praznike preživel doma brez medicinske pomoči. Osem dni po nesreči so ga vendarle operirali, vendar se ni počutil nič bolje, zato je žena podpisala papirje o predčasnem odpustu iz bolnišnice in ga odpeljala domov. Še nekaj minut pred smrtjo se je smejal in pripovedoval šale. Zadnji obraz, ki ga je videl, je bil obraz njegove mlade hčerke Katie Belle. Jeanene je vesela, da je umrl doma in ne v kakem zanikrnem hotelu. Vedno se ga bom spominjal kot skrivnostnega moža z obrazom prebrisanega Indijanca in kot pesnika z najboljšimi pesmimi, kar jih je napisal osamljen človek, ki, ko se zjutraj zbudi v hotelu, najprej preveri, če mu je ženska, s katero je preživel noč, ukradla ves denar, potem pa vzame v roke kitaro in skuša na prtičku iz hotelske restavracije dokončati pesem, s katero si že dolgo lajša bolečino jutra. Na isti dan pred štiriinštiridesetimi leti je umrl Hank Williams.

Jane Weber