Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

Matthew Garbutt, ured.

R.E.D. SOUNDTRACKS CATALOGUE. EDITION 1.

(Music Master/Gramophone: Retail Entertainment Data Publishing, London 1995. Na prodaj v Kazini za 4.053 tolarjev.)

Tristo petindvajset strani golih in koristnih podatkov - v knjigi je več kot 6.000 referenc s področja televizijske, filmske in odrske glasbe. Poleg starega kataloga Films and Shows, ki je prav tako izšel v zbirki Music Master in je tudi dosegljiv pri nas, gre za najpopolnejši zbir o starih in novih izdajah spektakelske muzike. Seveda ga je treba kombinirati z internetom, kjer se vam pod zaglavjem z oznako "filmmusic.com" razpre svet, kakršnega ste do zdaj slišale, slišali samo v filmih, seveda vam kaže za dopolnilo - kdaj, ko boste spet v Londonu - skočiti še na Dean Street št. 58, kjer je najstarejša in še zmerom najboljša evropska ploščarna s soundtracki. Ko boste v njej uro, dve, vam bo postalo jasno, zakaj nekateri izmed filmskih posnetkov še lep čas ne bodo izšli na CDjih. Če mislite, da je tako spričo nizkih naklad ali neznanih filmov, se motite: Na Dean Street se namreč razpre kult tako imenovane prve izdaje, prvega albuma - po možnosti opremljene s filmskim plakatom. Strast do filmske glasbe topogledno meji že na rokersko oboževanje in ujčkanje elpijev. Prenekateri izmed njih ima svoj stolpec tudi v pričujoči izdaji.

Največja dragotina tele knjige, ki nam mora biti nenehno pri roki, je navzkrižen tezaver: Iščem po filmskih, iščem pa lahko tudi po avtorskem principu. Navidez nepomembna leksiška dvojnica nam prihrani veliko veliko časa. Nepogrešljiv je tudi seznam kompilacij, kolekcij in mešanih izdaj, ki je zanje po navadi zelo težko najti podatek. Govorim, kakopak, o edicijah tipa "muzika za vojne drame iz petdesetih". Skrbna in natančna angleška roka je - vsaj meni zelo ljubi - leksikonski tipografiji dodala še vse dosegljive formate posnetkov (MC/LP/CD), letnico izida in založbo. Le pri slednji je bil urednik nekoliko otoško ohol, saj je v posebnem dodatku nanizal zgolj in samo britanske ploščarske distributerje, to bi ne bilo nič hudega, denimo za pank, v svetu filmske glasbe pa pomeni čisti kolonializem. Največje presenečenje nas kljub vsemu še čaka: R.E.D.-ov katalog namreč v vseh zgledih, kjer so se po filmih pojavljale pesmi, objavlja avtorje tekstov, skladatelje, dirigente, izvedbo in naslove vseh pesmi na albumu. Med vzporednimi branji z Jacobsovo mojstrovino Who Wrote That Song, z akademsko tridelnico Hollywood Song, zlasti pa z biserom Who Sang What on the Screen?, torej s tremi stalnimi brevirji filmskoglasbenega norca, postane tudi R.E.D. nepogrešljiv. Ima presenetljivo malo napak. Grenak priokus pušča iz enega samega, a pomembnega razloga - ker se zapira v svet angloameriške filmske muzike. Vsi takšni katalogi so bolj ali manj dobri, pravega pa še ni. Svet je, kar zadeva filmsko glasbo, še zmeraj velik.

Miha Zadnikar