Keith Negus

PRODUCING POP (Culture and Conflict in the Popular Music Industry)

(Arnold, London 1992. Prodaja: Knjigarna Kazina)

Avtor danes že izredno odmevne študije originalno, podkrepljeno s štiriletnim kroženjem med ljudmi, ki delajo na različnih oddelkih gramofonskih založb v Veliki Britaniji in v ZDA, obravnava razmerja znotraj popularnoglasbene industrije. Če je Simon Frith, nedvomno pisec, ki je najbolj pretanjeno tematiziral produkcijo in potrošnjo pop godbe v polju britanskih kulturnih študij, že leta 1983 zapisal, da "gramofonske založbe ravno zato, ker ne morejo nadzorovati in regulirati produkcije in konzumpcije pop godbe, toliko bolj skušajo razvijati strategije," ki bi jih peljale k nemožnemu cilju, Negus v Producing Pop raziskuje razmerja v gramofonski industriji v času globalizacije trga, tehnološkega preloma z uvedbo digitalne tehnologije, z vse bolj poudarjenim vizualnim aspektom pri trženju pop godbe itd. Nenehno soočanje s flopi in stremljenje k uspehu (= komercialno uspešni prodaji izvajalca, izdelka, torej albuma, singla itd.) še bolj izpostavljajo napetost, ki vlada v industriji med imperativom ustvarjalnosti in tržne uspešnosti. Paradoks, s katerim se sooča snemalna industrija, je kajpada tale: "Če ne more nadzorovati in uravnavati tržne uspešnosti, potem lahko še manj definira nekaj kot ustvarjalno." Vseskozi dinamično razmerje med izvajalci pop godbe (ne glede na žanrske opredelitve), glasbeno industrijo in aktivno participacijo publike, ki v zadnji inštanci določa uspešnost podjetja, producira notranje konflikte v glasbeni industriji, s katerimi se soočajo tako izvajalci kot posamezni namembni oddelki v gramofonskih založbah. Razčlenitev oddelkov in njihovih funkcij, krhkih in včasih konfliktnih razmerij med osebjem (od tradicionalnega AandR - artist and repertoire, ki je zadolžen za zvočno podobo, novačenje novega imena, do vse bolj izpostavljenega tržnega oddelka, ki skrbi za vizualno podobo, imidž, načine trženja - za ustvarjanje identifikacijske točke med izvajalci in publiko - do promocijskih in tistih za stike z javnostjo, tiskom, radiom in televizijo) v knjigi neortodoksno v drugačno luč postavlja vsakdanjo dramo, zrenje v negotovo "abstraktno prihodnost" glasbene industrije, ki je v nenehnem stanju medsebojnih pogajanj, konfliktov in vnovičnih artikulacij v vsakdanjih, "utečenih", a unikatnih delovnih praksah ljudi, zaposlenih v industriji. K temu dodajmo še instruktivno tematizacijo udeležbe moških in žensk (glasbena industrija je izrazito moška, ženske prevladujejo zgolj v public relations oddelkih, ki komunicirajo s pretežno moško medijsko, novinarsko glasbeno srenjo) v industriji in nič manj problematično rasno/etnično delitev glede na konstruirane etnično markirane glasbene žanre.

Kritičen in produktiven zastavek Negusovega pristopa se izogiba stereotipnim razlagam, kakršna je tista o korporativnem kooptiranju čistosti, integritete in ustvarjalnosti pop glasbenikov, izogiba se tudi razlagi, ki uspeh glasbenikov utemeljuje v spontanem vzniku, prisvajanju in definiranju publike ter subkultur. Producing Pop se osredotoča na vprašanje, "kako izvajalci (iz)rabijo multimedijskost popularne kulture, ki jim je na voljo, da so sploh lahko konstituirani kot total star texsts." V konkretnih dnevnih odločitvah v sferi gramofonskih založb sta abstraktni globalizem in želja po uspehu, ki uravnavata življenje, dnevno politiko in prakse, predvsem konflikt, flop, strah pred propadom. Producing Pop je ena najboljših študij o glasbeni industriji in zapletenih razmerjih znotraj nje.

Ičo Vidmar