Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

ANTHONY COLEMAN TRIO

Sephardic Tinge

(Tzadik, 1995)

ANTHONY COLEMAN

Selfhaters

(Tzadik, 1996)

Bežni pregled neštetih snemanj, albumov, na katerih je vtisnjeno njegovo ime, značilna igra, bodisi sintetizatorja, semplerja ali klavirja, tolkal, pihal, sugerira: Anthony Coleman je po nemarnem spregledani Novomeščan.

Dovoljšen razlog, da ob obeh avtorskih albumih, klasičnem klavirskem triu na Sephardic Tinge in anarhoidno kakofoničnem Selfhaters z dostojno mero spoštovanja in pozornosti zastrižemo z ušesi.

Moto prvega je spoj dveh navidez nezdružljivih glasbenih tradicij: glasbe sefardskih (španskih) Židov in pianizma Jellyja Rolla Mortona v duhu njegove famozne "spontane teorije" o "španski niansi, barvi", brez katere ni "pravega jazza, New Orleans jazza".

Sinkrezija, "sefardski mortonovski španski jazzovski pianizem", ima tudi politično noto. Kot newyorški Žid je Coleman odraščal v latinski četrti, skupaj z njenimi zvoki, ki so bili zvoki dominikanskega merengueja, mamba, salse sedemdesetih, kubanskega montuna. Sam Coleman pod vprašaj postavlja histerijo klezmer revivala, ki naj bi bil naenkrat godba newyorških Židov. Od nekdaj? Od kdaj le?. "Ubogi klezmer. Glasba, katere večina med nami ni slišala do srede sedemdesetih let, mora naenkrat zavzeti mesto povsem hibridne in fragmentirane kulture - newyorške židovske kulture," piše Coleman.

Od tod ta odločitev za sefardsko barvo; sefardsko, kolikor mu je usoda španskih Židov in njihovega jezika, ladino, nenavadna, in tisti mortonovski spanish tinge, ki ga je v bistvu živel in vsrkaval od mladosti, ne nazadnje kot jazz glasbenik, pa še pianist za povrh.

Ne samo, da je pretekstovni del albuma izrazito polemičen, političen, marveč je tudi ozvočen konsekventno, kot vseskozi duhovita in provokativna brkljarija glasbenih stilov, ki so še vsi tu, noben ni passe, noben ni in.

Dodatna draž je možna primerjava z albumom klavirskega tria Mishe Mengelberga Who's Bridge. Oba je produciral Zorn, na obeh bobne igra Joey Baron. Le da v "sefardskem" triu bas igra Greg Cohen. V obeh primerih imamo opravka z izstopajočima albumoma jazzovskih klavirskih triov. Če je Mengelberg izrazit monkovec, je Coleman bolj pritajen, bolj swingajoč in lahkotnejši, a še vedno monkovec. Morda manj intelektualizira. Vsekakor so njegovi harmonski posegi in taktno poigravanje z orientalno ritmiko v sefardskih štiklih vredni greha in občudovanja. Pri Monku in Mortonu bolj ali manj ostaja zvest predlogi. Album za sladokusce, za jazz šminko, če hočete.

Narobe, bend Selfhaters z izrazito vlogo pihal ponuja bizarno, celo zoprno pleh godbo, aranžirani punk kaos in prefinjeno orkestracijo skupaj, ves čas aluzije na pleh bande različnih pedigrejev. Iskanje barvnih odtenkov skozi improviziranje, na glavo obrnjena Ellingtonova klasika The Mooche z banalnimi crescendi, s potencirano vojvodovo džungelsko parafrazo o zavijanju pozavne, demontaža klezmerske poskočnosti. Hudo je, če si Selfhater. Colemanov sarkazem provocira in stvar zradikalizira do roba: "Pravijo, da je tudi to po židovsko..."

Ičo Vidmar