CARLO ACTIS DATO

Blue Cairo

(Splasc(h), 1996)

Carlo Actis Dato - moramo si priznati - ni neznan. Bilo je že pred slabimi štirimi leti, kar smo odkrili bogati potencial njegovega kvarteta, s katerim je posnel tudi to cedejka: C. A. Dato - ts, bs, bcl; P. Ponzo - as, cl, bcl; E. Fazio - b; F. Sordini - d, pc. Takrat smo ga uvrščali ob bok Sclavisu, saj je imel ta le nekaj let pred tem obdobje folklornega jazza (njegove cedejke za Silex), ki ga je nato zapustil. Carlo Actis Dato pa je pri folklornem jazzu ostal vsa leta doslej. Seveda so bile v vmesnem času tudi Datove stranpoti, ko je igral v Atipico triu, z vokalistkama Ellene Christie in Tiziano Ghiglioni, bil član italijanskega jazzovskega sindikata Italian Instabile Orchestra. V vseh teh stranpoteh je Dato deloval manj folklorno in igral težji jazz (predvsem free-bop ter precej ortodoksni free), ki smo ga retrogradno odkrili tudi na cedejkah njegove začetne skupine Art Studio iz sredine sedemdesetih in osemdesetih. Vendar je ves čas še zmeraj ohranjal svoj kvartet, to dokazuje tudi njegova najnovejša cedejka Blue Cairo.

Ob najnovejši cedejki tega iskrivega torinskega saksofonista lahko rečem le eno - je taka, kot vse njegove do sedaj. Morda bo kdo v tem zaznal trohico cinizma, naveličanosti in ‘deja vu-ja’, vendar naj opozorim, da v medvrstičju tega stavka nisem želel podati tega občutja. Če rečem, da je ta cedejka enaka vsem njegovim dosedanjim, s tem mislim le in izključno samo to, da je prav tako dobra kot obe, ki ju je posnel s svojim kvartetom do sedaj: Ankara Twist (1990) in Bagdad Boogie (1993). In ker je tako že tretja kontinuirana cedejka, ki ohranja izvrstno kvaliteto prejšnjih, sklepam, da je Carlo Actis Dato v polju sredozemskega in tudi evropskega jazza ta hip eden tistih saksofonistov, ki pomeni sam vrh ustvarjanja takšne glasbe. Poudaril sem mediteranski jazz - in ne zastonj, saj je mediteranska folklorika v Datovi glasbi vseskozi močno prisotna: z vso sončno toplino, sproščeno humornostjo glasbenih prebliskov, enostavnostjo in skoraj plesnostjo. Pa na Blue Cairo ni opazna le sredozemskost, saj se da v ritmih zaslediti tudi Karibe in latinskoameriške ritme, ruralno ritualnost afriških lokomotivnih ritmov, s trezno distanco in interpretacijo pa tudi bližnjevzhodno zamaknjenost (jasno - Cairo...). Vendar kljub tem folklorikam v Datovi glasbi še zmeraj najdeta nadvse pomembno mesto tudi zavidljiv swing in jazz v pravem pomenu besede.

Z vsem tem se Datova cedejka Blue Cairo uvršča torej med tiste cedejke, ki jih bo potrebno čim prej verificirati tudi v koncertni verziji, saj me Datovo intrigantsko jazziranje po evropski sceni in naše nepoznavanje le-tega že prav živcira. Bojda me bo naslednja Druga godba uspela pomiriti.

Rok Jurič