Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Viva

FIREWATER

Get Off The Cross... We Need Wood For The Fire

(Jetset, 1996)

FRED SCHNEIDER

Just Fred

(Reprise, 1996)

Firewater je nov projekt nekdanjega vodje razpadle newyorške skupine Cop Shoot Cop Toda Ashleyja. Njegov prvi sad nakazuje, da se je fant odločnega zvočnega terorizma vsaj za nekaj časa naveličal. K nastanku albuma je bistveno prispeval še en nekdanji CSC, David Ouimet, ki nas je pred leti pozitivno presenetil s projektom Motherhead Bug. Ashleyja je vpeljal v širino vzhodnjaških glasbenih praks (židovske, ruske, romske). Ves navdušen je Ashley z zahodnjaškim pogledom nanje skoval glasbeno zamisel, ki so ji na plošči zabeležen zvok dali glasbeniki iz različnih vetrov. Na njej med drugimi sodelujejo Denison (Jesus Lizard), Kimball (Laughing Hyenas, Mule, D/K 3), Gabay (Soul Caughing) in Rowe (Foetus, Hugo Largo). Rezultat je eklektičen in nihajoč album, ki meša vroče tradicionalne ritme s stalno prisotnimi urbanimi rockovskimi in jazzovskimi prijemi. Na trenutke precej vesela glasba teži celo k neki novi vrsti sladkobnega popa s pridihom patosa, ki pa ga spodbija vsaj cinizem v besedilih. Nekaj pesmi se v uho usede hitro, a pustijo vonj po naglem spustu iz začetne človeške fascinacije v glasbeno naivnost. Moteča je oprema albuma, ki bi z izkrivljenimi religioznimi motivi in vzhodnjaško simboliko lahko kandidirala za najslabši ovitek minulega leta.

Presenečenje ponuja tudi album tistega Freda Schneiderja, ki ga bolje poznamo kot pevca skupine B-52's. Pod naslovom Just Fred je izdal izvrsten solo album, na katerem je zbral predstavnike radikalnejše rock struje – kanadsko surf punk skupino Shadowy Men On A Shadowy Planet, psihotične Seattelčane Six Finger Satellite in neznane Deadly Cupcake, ki skrivajo preverjeno trojka: kitarista Ricka Simsa (Didjits, Lee Harvey Oswald Band), basista Toma Zablockija (Tar) in bobnarja Russella Siminsa (Jon Spencer Blues Explosion). Fred se v energični, deroči glasbi, ki nikoli ne zasmrdi po B-52's, odlično znajde. Svojim pevskim korakom, ki jih poznamo iz preteklosti – izrazitemu na pol kričečemu, na pol govorečemu petju, cinizmu in humorju – je sicer ostal zvest, a jih je tudi potrebno potenciral. Z močno rockersko ploščo je pošteno nategnil dogmatike popularne glasbe in se izkazal s poznavanjem sodobnega rockovskega dogajanja. S tem je tudi izrazil spoštovanje in zaupanje sodelujočim glasbenikom in scenam, katerim pripadajo, ter tako prispeval k popularizaciji tistega dogajanja, ki ga zaznamuje neodvisno založništvo.

Viva