JERRY GARCIA and DAVID GRISMAN

Shady Grove

(Acoustic Disc, 1996)

Moram priznati, da nikoli nisem bil velik oboževalec skupine The Grateful Dead in Jerryja Garcie. Iz bolj akademskih razlogov sem imel nekaj plošč, jih tu pa tam poslušal; s kozmičnimi kitarskimi soli, momljajočim petjem in zahtevnimi besedili pa se nekako nisem mogel poistovetiti. Popolnoma nov svet se mi je odprl, ko sva po smrti Jerryja Garcie z Janijem Guno za Radio Slovenija pripravila štiriurno oddajo o pevčevih solističnih stvaritvah. Tedaj sem dojel, koliko glasbene zgodovine je poznal ta pomemben glasbenik. Skupina The Grateful Dead mu je bila očitno le eno od glasbenih zatočišč.

Sploh je zanimivo, da so številne rockovske skupine tudi v svojih ne najbolj kakovostnih obdobjih pravzaprav snemale razmeroma dobre plošče. Spomnite se samo na zadnje albume skupine The Bryds, ki so jih kritiki tako radi kritizirali. Ko jih poslušamo danes po več kot dvajsetih letih, se priredbe Leadbellyjevih klasik, spogledovanja z bluegrassom in country rockom zdijo povsem spodobna in celo vizionarska. Jerry Garcia je z Davidom Grismanom sodeloval že v zgodnjih šestdesetih letih. Grismanovo mandolino lahko slišite na klasični plošči American Beauty skupine The Grateful Dead. Na plošči Shady Grove - to je proti koncu minulega leta izdala Grismanova založba Acoustic Disc (Box 4143, San Rafael, CA 94913, USA) - so priredbe tradicionalnih napevov, znanih s plošč Johna Hurta, Ewana MacColla, Toma Paleyja, Doca Watsona in skupine The New Lost City Ramblers, če naštejemo samo nekaj bolj znanih imen. Garcia in Grisman sta zbirko napol pozabljenih melodij posnela v domačem studiu, zato zvenijo naravno in pristno, kot bi jih kdo prepisal s starih plošč na 78 obratov. Grismanovo mesto v bluegrassu se danes, ko ni več Billa Monroeja, zdi še pomembnejše; poznavalcem verjetno ni treba razlagati, kako virtuozno je njegovo igranje. Plošči pa daje poseben čar Jerryjevo občuteno nosljajoče petje. Podobno je pred smrtjo prepeval Estil C. Ball.

John Cohen je v sijajnem in izjemno poučnem spremnem besedilu zapisal: “Jerryjeve in Davidove izvedbe tradicionalnih pesmi in balad so vnovič združile pevce folka, ljubitelje skupine The Grateful Dead, študente in izvajalce bluegrassa in countryja.” Plošči je priložena tudi obširna diskografija ameriškega folka in bluesa, ki sta ga Garcia in Grisman tako rada poslušala v zgodnjih šestdesetih letih. Če bi radi odkrili glasbene korenine Boba Dylana, Jerryja Garcie in drugih minstrelov povojne glasbe, te odlične plošče ne smete spregledati. Resnično prijetno jo je poslušati.

Jane Weber