GASTR DEL SOL

Upgrade and Afterlife

(Drag City, 1996)

Jim O’Rourke in David Grubbs na široko orjeta glasbena polja. Pod imenom Gastr Del Sol sta ponudila tretji album Upgrade and Afterlife, ki ga odlikuje predvsem raznolikost z enim skupnim imenovalcem - magična lepota, ki se sprošča v introvertiranih sprehodih komorne akustike, elektronskih kolažev in ambientalnih pasaž. Gre torej za odločen korak stran od vsega, kar sta Jim in David v preteklosti že počela. Prvi je otrok improvizacije, v mladosti je igral v jazzovskih orkestrih in na skrivaj vtikal med kitarske žice vse mogoče, samo da bi ušel sistemu. Dave je iz rockovskih vrst, benda Squirell Bait in Bastro sicer nista usodno zaznamovala dogajanja v Čikagu, sta pa dala nekaj pomembnih glasbenikov, ki še danes delujejo na tamkajšnji sceni. Za doseganje podobnih občutij s kar se da različnimi sredstvi so gostujoči glasbeniki vključeni točno tam, kjer se počutijo najbolj doma.

Tudi tokrat je priskočil na pomoč bobnar John McEntire in zaznamoval skladbo Hello Spiral (ki resda spominja na Tortoise), od znanih je prisoten še legendarni Tony Conrad na violini in posredno je zraven kitarist starejše generacije John Fahey, ki je prispeval sklepno skladbo na albumu, Dry Bones In The Valley. Priča smo mnogim nena(va)dnim preskokom, a celo v predirnih elektronskih škrtanjih Gastr Del Sol uspevata zadržati občutja statične lepote, ki jo vseeno najbolje izraža krhko in nikoli povzdignjeno petje Davida Grubbsa.

Na ovitku ne najdemo podatkov, kdo igra kateri inštrument, in sklepamo lahko, da sta Jim in David tovrstna ugibanja prepustila poslušalcu. Zanesljivo sta oba veliko pozornost namenila produkciji zvoka oz. podrobnostim, ki v ozadju dodajajo globino in širijo naše poglede na konsistentnost glasbenega ustvarjanja.

Janez Golič