Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Terens Štader

KOJOTI

Halucinacija

(Dancing Bear, 1996)

Sodeč po vzpodbudnih, tu in tam gorečih reakcijah občinstva in novinarjev, se je pred nekaj leti, ob začetkih na slovenskih tleh, zagrebškim Kojotom godilo tako dobro kot le redkim pred njimi. Simpatije so se rodile na prvi pogled in so bile obojestranske. Toda Kojoti so po zamenjavi pevca in pred pripravami na studio tukajšnjo publiko zanemarili in se posvetili svoji deželi. Pred letom in pol izdani istoimenski prvi album ni izpolnil prvotnih pričakovanj. Pustil je vtis hitrega in površnega dela. Nekoč angleška besedila so bila še sveže predelana v hrvaščino in so se le mestoma zlila s spodobnim, a ne dovolj pekočim rhythm'n'hard bluesom. Tudi člani skupine niso bili zadovoljni z doseženim, a po dolgih letih potepa z Greaseballs, Majkami in Pokvareno mašto so le bili končno v javnosti z lastno veliko ploščo v rokah.

Novi album Halucinacija je za dva velika koraka bolj kot prva velika plošča oddaljen od pričakovanj onih, ki so v štiričlanskih Kojotih videli naslednike razpadlih Messerschmitt ali hočeš-nočeš starajočih se veličin krvavega "neodvisnega" rockanja, Partibrejkers in Majk. Hkrati pa gre za dva koraka bolje zastavljeno in narejeno ploščo. Je album skupine, ki je spoznala, da želi živeti na ostrem robu hrvaškega rockovskega mainstreama, in ki ve, s katerimi sredstvi tja prispeti. Sedaj, ko vedo, kateri je njihov uradni jezik, so bili zmožni podati rockovske lirike dostojna besedila, kjer še posebej izstopa angažirana Lud od slobode. Ko so ugotovili, da ljudje že spet radi plešejo, so se posvetili okroglim vibracijam ritem sekcije, ki v kombinaciji z bolj linearno rockovskimi skladbami še posebej v prvi polovici plošče delujejo zelo žurersko.

Halucinacija ni plošča za zahtevnejše, novosti in idejnih vzburjenj željne rock aficionadose, jo pa nadvse priporočam vsem drugim. V dobi pluralnosti interesov je treba misliti tudi na njih, mar ne?

Terens Štader