Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Jane Weber

LYLE LOVETT

The Road To Ensenada

(MCA, 1996)

Glasbo Lyla Lovetta sem odkril po naključju. V neki avstrijski trgovini so njegov prvenec kmalu po izidu uvrstili na polico s ploščami, ki ne gredo dobro v prodajo. Pozornost mi je poleg ugodne cene zbudila spremna beseda k Lovettovi glasbi. Napisal jo je Guy Clark, po mojem mnenju ob Stevu Earlu najboljši še živeči pisec pesmi iz Teksasa. Takim izkušenim trubadurjem, ki vedo, kaj je dobra glasba in predvsem dobra pesem, pa gre zaupati.

Lovett je v vseh teh letih nastopanj in snemanj razmeroma malo spremenil svoje estetsko prepričanje, zato so njegove plošče, podobno kot Clarkove, celostne, zrele in po kakovosti izenačene. Zdi se, da je med burno glasbeno kariero le poglabljal ljubezen do pristne teksaške glasbe, pa naj gre za otožni blues Lightnina Hopkinsa, za razvratni country gospel pozabljenih popotnikov po prostrani teksaški pokrajini ali za tako lepo uglasbene zgodbice Townesa Van Zandta, Erica Taylorja in Willisa Alana Ramseyja. Lovett je eden najbolj prebrisanih avtorjev v današnjem countryju. Dobro pozna zgodovino ameriške glasbe, posebno njena neodkrita poglavja, in se zaveda, da je meja med bluesom belcev in črncev zabrisana. Kot nadarjenemu pevcu in avtorju mu zato ni težko pisati dobrih pesmi. Glasba na albumu The Road To Ensenada je dosledno podrejena naštetim referencam. Preprostim countryjevskim napevom sledijo skoraj bluesovsko obarvane skladbe - Lyle se v njih izkaže kot dober kitarist, ki oponaša kitarski slog Mancea Lipscomba - glasbi pa dajejo poseben čar prispevki gostujočih glasbenikov Jacksona Browna, Shawn Colvin, Chrisa Hillmana, Herba Pedersena in predvsem Randyja Newmana, pesnika in pevca, ki je mogoče Lovettu po tematiki in izrazu še najbliže. Mogoče bi od pesnika, ki je pred kratkim razdrl zakonsko zvezo, pričakovali intimnejšo in bolj prizadeto tematiko, vendar Lyle Lovett svoja čustva po navadi raje samoironično prikrije.

To je lepa in prijetna plošča pomembnega avtorja. Lovett skupaj s še nekaterimi osamljenimi jezdeci s Stevom Earlom na čelu ohranja pomen in smisel sodobnega countryja. Moja najljubša skladba na tem albumu? Brez dvoma tista o prelomljenih obljubah. Lyle jo zaigra sam na akustično kitaro in z njo dokaže, da ga ločitev od Julie Roberts le ni pustila ravnodušnega. Nekateri glasbeniki morajo trpeti, da lahko ustvarjajo - spomnite se na najboljše plošče Vana Morrisona, Johna Martyna ali Nicka Cavea - drugi pa lahko ustvarjajo tudi v bolj umirjenih čustvenih stanjih. Lovett je takšen, na videz neranljiv mož.

Jane Weber