MARUŠIĆ ISTRIO

Istrophonia

(Ribium, 1996)

Marušić Istrio niza posamezne stavke iz nekakšne istrske simfonije, s tem pa se kar precej oddaljuje od koncepta, ki mu je doslej sledil vodja zasedbe Dario Marušić (ki mu v Istriu pomagajo še Marino Kranjac, Gabriele Coltri in Drago Draguzet). V Istrophoniji se ne omejuje z ideali čistunskega izvajanja pristne ljudske glasbe, temveč jemlje tradicionalno glasbo kot vir inspiracije za lastno glasbeno ustvarjalnost. Zato si upa narediti nekaj radikalnih korakov stran od nenapisanih pravil lepega vedenja, ki se jih večinoma držijo ljudskogodbeni preporodovci. Uporablja namreč električno violino, sampler oz. MIDI ter programirane bobne. Nezaslišano!

Istrophonia je avtorsko delo, četudi je večina skladb na plošči tradicionalnih, zato je nikakor ne moremo ocenjevati z istimi vatli kot druga dela preporodne ljudske glasbe. Naj zveni še tako patetično, toda v neprepričljivi in prepogosto monotoni istrofonski godbi Daria Marušića se nekako pošastno lahkotno zrcali razmejena, razseljena, revna in otožna Istra. Marušić Istrio se prevečkrat ustavi na pol poti med ljudskim in komornim, med renesanso in minimalizmom, v namišljeni zvočni geografiji nekega glasbenega prostora, ki izginja.

Seštevanje arhaičnega in sodobnega se pač ne izide zmeraj brez preostanka. Zato nam bodo ostale v spominu predvsem posamezne parnasovsko navdahnjene avtorske pesmi, starim vižam pa bo moral Istrio nekoč zašiti tudi manj tesne preobleke.

Rajko Muršič