PATATO, CHANGUITO, ORESTES

Ritmo y Candela: Rhythm At The Crossroads

(Redwood Records, 1995)

Carlos “Patato” Valdes, Jose Luis “Changuito” Quintana in Orestes Vilato so legende afrokubanskega tolkalstva (in brez Patata - vandrovca po različnih skupinah in izumitelja conge, ki jo je moč uglasbiti - bi bila zgodovina latino jazza ali pa jazza kar tako precej drugačna zadeva, kot je sicer...).

Srečanje te “svete trojice” ni naključno in je rezultat dialoga med kubansko glasbeno sceno v ZDA in ono sceno, ki ostaja na Kubi. Tovrstni dialog ni nov (najuspešnejši primer je letošnja etnoglasbena hit plošča Cubanismo, ki jo je Jesus Alemany posnel skupaj s pianistom Alfredom Rodriguezom, ki se je prav za njeno snemanje vrnil na Kubo iz eksila v Parizu), toda prav tako še ni del kubanskega glasbenega vsakdana. Dejstvo je, da zavoljo političnih razlogov še dolgo ne bo moč govoriti o enotni kubanski glasbeni sceni ne glede na to, ali je “kubansko-kubanska” ali pa “ameriško-kubanska”.

In prav pri ploščah, kot je Rhythm at the Crossroads, je dobro, da imamo tovrstna dejstva pred očmi, kajti potem srečanje različnih tradicij, načinov, ipd. dobi povsem drug pomen. Npr.: Vilato in Patato - ki je (čeprav male navihane rasti) največji med največjimi kubanskimi tolkalci - živita v ZDA, a sta bolj “panlatinsko” izkušena v primerjavi s prijatelji , ki ostajajo na Kubi, kajti latinska glasba je v ZDA definirana predvsem kontinentalno, ne pa nacionalno/regionalno, kakor na otoku. S tem smo pa priča svojevrstni dialektiki. Tako je npr. Patato do leta 1954, ko je zapustil Kubo, igral za legendarne skupine, kot sta Conjunto Kubavana in Conjunto Casino. Te skupine so definirale kubansko popularno glasbo. Toda v ZDA je Patato med drugim tolkel tudi za Argentinca Jorga Dalta in prispeval svoje k definiranju “nadnacionalne” latino scene. Ta pa se je hranila prav na afrokubanskih vzorih iz Patatovega kubanskega obdobja in kubanske glasbene scene nasploh... (Dokler ni embargo ZDA brutalno prekinil kulturni, ekonomski in politični dialog s Kubo.) In ta dialektika je živo prisotna na plošči Ritmo y Candela, ki prinaša predvsem najbolj transnacionalni latino žanr - latino jazz. A vmes lahko slišimo tudi skladbe, posvečene santerijskim božanstvom, odigrane na raznih afrokubanskih instrumentih. Ti utrinki dajejo plošči specifični kubanski priokus. Kot celota utira plošča pot, ki meče zelo drugačno luč na latino jazz, kakršnega smo vajeni bodisi pri ameriških big bandovskih izvajalcih, kot so Bebo Valdes ter Mario Bauza na eni strani, bodisi pri kubanskih eklektikih Irakere na drugi strani (da jazzerjev, kot je npr. Arturo Sandoval, ki je trenutno v “minimalno kubanski” fazi niti ne omenjamo). Tako Ritmo y Candela izpostavlja “afrokubanskost” latino jazza, in to glede na afriški izvor tolkal in raznih ritmičnih obrazcev niti ni presenečenje, je pa vseeno izjemno prijetno.

Nikolai Jeffs