Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Sonja Porle

BOUBACAR TRAORE

Sa Golo

(Indigo, 1996)

Niti v Sloveniji niti v Angliji ne poznam nikogar, ki bi slišal glasbo Boubacarja Traoreja in ob njej ostal neprizadet. Sama se med poslušanjem hrepeneče balade Santa Mariya, z nedvomno najboljše Traorejeve plošče Kar Kar, topim v ljubezensko peno. Melanholičnemu glasu in sanjavi kitari se Evropejci ne moremo upirati. V rodnem Maliju pa ima Boubacar manj kot peščico poslušalcev. Po pravici povedano, ga po krivici z imenom Prevladajoč trenutni okus sploh nihče ne pozna. Tu in tam se sicer najde sivolas ali v stare dobre čase zagledan posameznik, ki še pomni, da je pred tridesetimi leti hit Twist Mali, ki je opeval prazničnost neodvisnega Malija, res prepeval nek kitarist z odročnega Kaya. Le glasbeniki poznajo Boubacarja; imenujejo ga Kar Kar in o njegovi glasbi menijo, da je preveč nesrečno samosvoja, da bi jo Malijci lahko razumeli, kaj šele nanjo plesali. Pa saj je resnično drugačna. Ne spada niti v tradicionalni niti v sodobni tok malijske glasbe, čeprav Boubacar prede mrežo balad s kassonskimi ritmi ter ga je na kitaro naučil igrati akademsko izobraženi brat, ki se je šolal na Kubi. Vročica kubanske glasbe, ki je razgrela vojske sahelskih glasbenikov, je Traoreja pustila hladnega. Njegovo petje spominja na blues, kapljice otožnosti v njegovem glasu pa na keltsko ljudsko glasbo. A je spet ne moremo imenovati ne blues ne folk. Svobodo glasbenega izraza je Boubacar plačeval z nesvobodo pomanjkanja. Še za cigarete ni imel. Šival je obleke, svetoval kmetom in poučeval ali iskal zaposlitev, dokler ni leta 1988 za Radio Mali posnel kasete, nad katero se je med obiskom v Maliju navdušil BBC-jev novinar Andy Kershaw in jo prinesel v Evropo. Glasba je ugajala tudi nekaterim priznanim glasbenikom in Ry Cooder ter David Lindley sta mu celo ponudila skupno snemanje. Sa Golo je njegov tretji mednarodno izdani album. Glasba je bolj razgibana, saj Boubacarja s kalabašem spremlja Baba Drame, manj celovito romantična kot na prvih dveh ploščah, Mariama in Kar Kar, a še vedno prelepa, da bi jo smeli prezreti. Odkar njegova glasba godi Evropejcem, se tudi njemu v Maliju bolje godi. Z otroki še vedno živi v skromnem predmestju Bamaka, kupil si je moped in zgradil lično hišo ter izkopal vodnjak z bistro vodo. Le elektrika ni napeljana do njegovega doma. A je pod večer, ko Boubacar na dvorišču prepeva ljubezenske pesmi pokojni ženi, svet navkljub vsemu ves svetel in dober.

Sonja Porle