Letnik: 1996_97 | Številka: 4 | Avtor/ica: Rok Jurič

JOHN ZORN (Masada Chamber Orchestras)

Bar Kokhba

(Tzadzik, 1996)

V zadnjih dveh ali treh letih je v Zornovi glasbi vladala že prava zmeda, saj je bil tako produktiven, da je bilo skoraj nemogoče celostno spremljati njegovo ustvarjalno hiperprodukcijo. Zraven obilice ad hoc zasedb, v katerih je padal v naša ušesa, je bila tudi nadvse kontinuirana zasedba Masada, ki smo jo še pred kratkim slišali v Ljubljani. Le-ta je v nekaj letih obstoja izdala kar sedem dobrih plošč in pred kratkim je priletela med nas še krovna - osma (Bar Kokhba), ki pa se od prejšnjih le malo razlikuje.

Na Bar Kokhbi se Zorn predstavlja le kot skladatelj in ne kot instrumentalist, saj je ta dvojna cedejka precej zajeten šopek majhnih glasbenih haikujev v staro-zornovski maniri. To pomeni, da so komadi skrajno kratki (večina jih ne presega 5 minut), s čimer nadaljuje tradicijo, ki jo je v veliki meri oblikoval prav sam - tradicijo jazzovskega No-Wavea. S tem privzame idejo free jazza o integraciji glasbenih vplivov, ki imajo osnovo v globalnosti glasbene ideje (saj je vsa slišna glasba le odslikava iste glasbene Ideje...), vendar jo pojmuje drugače kot free - glasb ne integrira, temveč jih frakturira in s tem postavlja glasbene kolaže, ki v končni fazi pripeljejo v isto hedonistično ekstazo kot free s svojim dolgo časa trajajočim improvizatorskim plimovanjem. Zornu in No-Waveu to uspe s kratkimi glasbenimi ‘overdosami’, ki pač nakazujejo kaotičnost in napetost tega trenutka (ni zastonj No-Wave najprej nastal med hrupom njujorškega vsakdana...). Če smo lahko tej skoncentriranosti Zornove glasbe sledili od prve Masade naprej (in prej v Naked Cityju, pa na cedejkah Cobra, Spy vs Spy), smo tam spoznali tudi njegove korenine v Colemanovem altu, katerega edini resnični naslednik tudi je - elemente freejevskega nekonvencionalnega muziciranja tako v harmoničnem in melodičnem smislu kot tudi v ritmičnem pulziranju (in ali ni torej Coleman s svojim freejem zaplodil ne le free-funka, temveč tudi večino radikalnejših godb devetdesetih?). A jasno slišnega sklicevanja na Colemana na Bar Kokhbi ni, saj se kot skladatelj Zorn umiri in postane bolj komoren, prevladovati pa začno tudi njegove židovske korenine, ki so bile v prvi fazi njegovega ustvarjanja dobro prikrite.

Tako je Bar Kokhba mnogo bolj komoren in brez poprejšnje ostrine, saj je nekaj komadov prav neverjetno spevnih in celo Lepih. K temu pa seveda pripomorejo tudi glasbeniki, ki jih je kar nekaj, a so zmeraj postavljeni v manjših formacijah (največji je kvartet): violinist Mark Feldman in čelist Erik Friedlander, basist Greg Cohen in kitarist Marc Ribot so le nekateri izmed njih (so pa vsi iz sredine srednje generacije njujorških down-town radikalcev).

Rok Jurič