Eric Andersen

Ne želim biti tujec v vaši deželi

New York konec šestdesetih let. Dnevna svetloba se je počasi izgubljala za Staten Islandom, ko je na ulicah bohemsko-umetniškega predela tega mesta, med ulico Houston na jugu in 14. cesto na severu, znanega kot Greenwich Village, postalo živahno. Mnogi glasbeniki so s kitaro v roki hiteli na oder raznih klubov, v katerih se je takrat razvijala družbeno-kritična folk scena, ki je postala eden izmed temeljnih elementov za kasnejši razvoj protestniškega rocka. Vietnam, MLK, Malcolm X, JFK, študentsko gibanje, Woodstock in psihedelija so le del ameriške pop zgodovine tistega časa, ki je zaznamovala velike spremembe v mišljenju takratne generacije. Poleg Peta Seegerja, Boba Dylana, Toma Paxtona in Phila Ochsa je na sceno stopal tudi mladenič iz Pittsburgha - Eric Andersen. S svojimi pesmimi in glasbo je kmalu postal eden izmed ključnih avtorjev tistega časa. Album Blue River še danes označujejo kot enega izmed najboljših folk albumov v zgodovini te glasbene zvrsti. Eric je lanskega novembra nastopil tudi pri nas, v klubu Maona v Piranu. Po koncertu, na katerega je navkljub slabemu vremenu prišlo presenetljivo veliko ljudi, sem se z vidno utrujenim, a še vedno razpoloženim glasbenikom pogovarjal ob kozarcu mladega refoška o njegovem dosedanjem delu in načrtih za prihodnost.

Eric, kako si postal folk pevec?

Mislim, da postaneš folk pevec, kadar si ne moreš privoščiti skupine. S skupino so namreč povezani zelo visoki stroški, in če jih ne zmoreš, moraš na glasbeno pot stopiti sam. In ko se tako pojaviš sam s kitaro, te ljudje označijo za folk pevca.

Vendar si na začetku glasbene poti (v srednji šoli) imel manjšo skupino. Zakaj si se kljub temu odločil za solo kariero?

V bistvu sem postal sam svoja skupina. Tako lahko igram, kakor hočem. Včasih tiše, drugič glasneje. Spremljam se lahko samo s kitaro, lahko uporabim ustno harmoniko ali klavir. Vse glavne odločitve o pesmi, glasbeni podlagi sprejmem sam, in to je velika prednost. V skupini je namreč potrebna določena stopnja konsenza med člani, da lahko ustvarja oziroma sploh obstaja in je uspešna.

Kateri glasbeniki in umetniki so najbolj vplivali na tvojo ustvarjalnost, glasbo, pesmi, tako na začetku glasbene poti, kot tudi danes?

Sprva so bili to pretežno pisatelji, npr. James Joyce, Baudelaire, Rimbaud, Verlaine, francoski pesniki prejšnjega stoletja. Na mojo ustvarjalnost so vplivali tudi ruski pisatelji: Turgenjev, Dostojevski, Tolstoj, Gogolj, Puškin... Kitaro sem se naučil igrati z rock and roll plošč. Bil sem namreč že rojen, ko se je pojavil rock and roll. Zelo mi je ostal v spominu zlasti koncert Elvisa Presleyja, Everly Brothers so celo nastopili na moji srednji šoli. Ne smem pozabiti Boba Dylana, ki je pravzaprav odprl vrata folk glasbi. Potem so tu še Woody Guthrie, Pete Seeger in Tom Paxton. Name je vplival tudi blues, predvsem zaradi besedil o spolnosti in ljubezni, ki so zelo iskrena in svobodna. Pri tem bi zlasti omenil Lightina Hopkinsa in Roberta Johnsona. Med vzornike moram prišteti še Hanka Williamsa, Jimmyja Rodgersa, Jacka Elliotta, Cola Porterja... Lahko bi rekel, da so name vplivali vsi, ki sem jih rad poslušal.

Glasbena zgodovina in kritiki te uvrščajo med take glasbenike, kot so Bob Dylan, Tom Paxton, Phil Ochs in Jackson Browne. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

To je zelo velika čast. Sam bi v ta krog uvrstil še Joni Mitchell, Leonarda Cohena, Patty Smith, Louja Reeda... Obstaja neka meja, ki loči dobre pisatelje in pesnike od slabih. Sam raje ostanem v družbi pesnikov, ki potem svoje pesmi uglasbijo. Imamo namreč tudi pisce pesmi, ki šele kasneje postanejo pesniki.

Kako se spominjaš konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, ko si živel v New Yorku in se potikal po sceni Greenwich Villagea ter jo sooblikoval?

To je bilo zelo razburljivo obdobje, ker smo pisali drugačne pesmi, kot je bilo v navadi do takrat. Pesmi so zavzemale širše teme, bilo je več ravni, na katere smo se v njih naslonili. Govorili smo o vojni v Vietnamu, drogah, psihedeliji, o človekovih pravicah, o odnosih med belimi in črnimi ljudmi. Čutiti je bilo veliko vznemirjenost in potrebo po svobodi med ljudmi, a hkrati tudi strah. Vsa ta dramatičnost se je potem prenesla v moje pesmi in tudi v pesmi drugih avtorjev tistega obdobja. Marsikaj se je v tistih časih dogajalo v ZDA, in ne samo v ZDA, tudi v svetu. Verjetno tudi tukaj, v nekdanji Jugoslaviji. Ljudje so čutili stvari, o njih so brali in razmišljali, čeprav so se mogoče dogajale daleč stran. Zagotovo je ves ta "happening" vplival na ljudi in jim odpiral nove horizonte.

V New Yorku si stanoval v znamenitem hotelu Chelsea. Kaj se je dogajalo tam in kako je to vplivalo na tvojo poezijo in glasbo?

Mislim, da je bil ta vpliv zelo močan. Tam je bilo veliko pesnikov, glasbenikov in pisateljev, ki so (smo) si med seboj izmenjavali ideje. Šlo je za nekakšno oblikovanje zgodovine in kolektivni pogled v preteklost in prihodnost. Prav tako smo iskali možnosti, ki naj bi jih prinesla prihodnost. Imeli smo pesniška srečanja, kjer smo spoznavali poezijo Verlaina, Rimbauda... Prav tako smo predstavljali svoje pesmi, včasih z glasbeno spremljavo, včasih brez nje. Mnogo je bilo neprespanih noči glasbe in poezije.

Tam si se mnogo družil s Patti Smith. Vendar so v tem hotelu stanovali tudi Leonard Cohen, Janis Joplin, Kris Kristofferson... Si imel stike tudi z njimi?

Seveda. Janis je bila ena mojih najboljših prijateljic, preden je umrla. Njena smrt me je takrat zelo prizadela. Bila je izredna ženska, ena najboljših pevk vseh časov. Leonarda sem videl od časa do časa, vendar ne veliko. Še danes pa se srečava, ko se npr. vrnem v New York ali ima on koncert na Norveškem. Patti Smith sem nazadnje videl pred nekaj leti in komaj čakam, da se spet vidiva. Jutri, na primer, nastopam skupaj z Loujem Reedom v Italiji. Gre za festival poezije, na katerega sva bila povabljena.

Tvoje pesmi so v bistvu zgodbe, zato te mnogi označujejo za trubadurja. Kje najdeš motive, tematiko in navdih za pesmi?

Iz zelo širokega spektra. Iz vsega, kar vidim, občutim, kar me prizadene..., težko je razložiti. Pravega odgovora na to vprašanje pravzaprav ne morem dati, je neke vrste uganka, ki jo še sam težko razvozlam. Denimo, napisal sem pesem, ki nasprotuje nacizmu in fašizmu. Sprehajal sem se po ulicah Amsterdama in razmišljal o dogodkih v Nemčiji, o padcu berlinskega zidu. Namesto, da bi bili ljudje veseli, svobodni, se je zgodilo ravno obratno. Izpod zidu je na plano prišlo veliko nacističnih kač, ki napadajo ljudi, jih ubijajo, zažigajo hiše - in tega ne maram. Razmišljal sem o tem, in to me je zelo zaskrbelo. Vse to nasilje, ves strah in skinheadi so me spodbudili, da sem napisal pesem. Pri tem mi je pomagala tudi misel na Ano Frank, ki je živela v Amsterdamu. Sprva se zdi namreč vse zelo majhno in nedolžno, vendar znotraj raste zver, ki postaja vedno večja. In imam slab občutek, ker vem, da nacisti poskušajo zopet zavladati svetu.

Kje najdeš motive za ljubezensko tematiko v pesmih, kot je npr. pesem Woman, she was gentle.

Vse to najdem v ljubezni, ki jo občutim. Gre za ideje in razmišljanja o odnosih med moškim in žensko. Velikokrat gre za kakšen dogodek, ki se mi je zgodil in ga potem poskušam prikazati v pesmi.

Kako potem poezijo opremiš z glasbo?

Gre za čisto srečo. Najdem melodijo, za katero mislim, da je za pesem pravšnja, da se dobro ujema z zgodbo v pesmi, in ju povežem v končno celoto.

Iz ZDA si se preselil v Evropo. Kako lahko primerjaš folk glasbo, ki se igra v Evropi, s tisto, ki prihaja iz ZDA? Kje so razlike?

Mislim, da je evropska folk glasba bolj plemenska. Razlikuje se od mesta do mesta, od vasi do vasi, od države do države. Gre za glasbo, ki je ponavadi povezana s plesom. Igrajo jo ob posebnih priložnostih, kot so poroke, pogrebi, razna praznovanja, religiozni prazniki. Navadno je povezana z večjim številom ljudi. Folk glasba v ZDA je bolj osebna, npr. blues in country. Temelji na osebnoizpovedni ravni, medtem ko evropska folk glasba vsebuje osebni in tudi množični element. Tako ima npr. vas v Sloveniji svojo zvrst glasbe in plesa, ki je povezana s tem, kar ljudje čutijo. V ZDA gre bolj za občutek posameznika, pesmi iz gorovja Apalachi govore o žalosti, o osamljenosti na poti, o domotožju. To je po mojem mnenju glavna razlika.

Kje bi razliko, o kateri si govoril, našli v tvojih pesmih, saj - kot vemo - že kar nekaj časa živiš na Norveškem?

Seveda je nekaj vplivov tudi v mojih pesmih, čeprav mislim, da sem vsaj glasbeno podlago ohranil dokaj ameriško. Petnajst let življenja v Evropi mi je seveda prineslo nekatere nove poglede na stvari, vendar mislim, da se ni veliko spremenilo. Če je pesmi naslov Belgian Bar ali Trouble in Paris, še ne pomeni, da je evropska. Lahko gre le za pogled Američana na Evropo. Seveda sem se moral nekaterim stvarem prilagoditi.

...In pri tem sta ti pomagala Rick Danko in Jonas Fjeld?

Veliko. Oba sta zelo dobra prijatelja. Februarja pričakujemo izid našega novega albuma, ki ima naslov Ridin' on the Blinds. To bo drugačen album, nekoliko bolj zapleten. Poskušali smo različne stvari in upam, da nam je uspelo.

Kakšna je bila tvoja reakcija, ko si izvedel, da so našli tvoje davno izgubljene posnetke?

Seveda sem bil presrečen ob tej novici. Takrat sem bil na Japonskem. Zelo težko je opisati resnične občutke.

Ali lahko opišeš, kaj se je po tvojem mnenju zgodilo, da so se posnetki izgubili?

Mislim, da so bili posnetki izgubljeni namerno. Šefa založniške hiše (Columbia Records), ki je imel rad mojo glasbo, so odpustili. Ljudje, ki so delali zanj, so želeli obdržati službe, zato so namerno izgubili posnetke, ki so bili že v končni obliki in pripravljeni za pošiljko v New York. Nikoli ne bom vedel zagotovo, kaj se je v resnici zgodilo. Šestnajst let kasneje (1989) so posnetke našli. Dekle, ki je našlo posnetke Roberta Johnsona, je našlo tudi moje. Seveda ona ni vedela za to umazano dejanje. Zaposlena je v Columbia Records in je želela posnetke najti. To ji je tudi uspelo in zelo sem ji hvaležen.

Ali so posnetki, ki so kasneje izšli na albumu Stages: The Lost Album, takšni, kot so bili v originalu leta 1973, ali je kaj dodano, odvzeto, spremenjeno?

Vse pesmi so take, kot so bile posnete takrat. Razlika je le, da smo dodali tri nove pesmi.

Ob pesmi Lie With Me si zapisal, da je bila že posneta v preteklosti in je imela drugačno besedilo. Za katero pesem gre in zakaj si to storil?

V bistvu sem vzel isti refren, le da sem pri tem mislil na drugo žensko. Tudi original je bil naslovljen Lie With Me. Spremenil sem glavno besedilo. Izvirnik je na albumu Eric Andersen (Warner Brothers, 1969).

Sodeloval si tudi v projektu Woodstock Mountains - More Music from the Mud Acres in Woodstock Mountains Revue, kjer si združil moči s Patom Algerjem, Rolyjem Salleyjem, Johnom Sebastianom... Kako se spominjaš teh snemanj?

To je bilo zelo zabavno obdobje. Šlo je za skupino ljudi, ki smo imeli radi dobre pesmi, zato smo se zbrali in jih posneli. Vsi smo živeli v Woodstocku, to je majhna vas na robu Catskillskega hribovja (Catskill Mountain). Bili smo nekakšna komuna, pisali smo pesmi in veliko tudi nastopali. Nato je Happy Traum prišel na idejo, da bi te pesmi posneli, in tako se je tudi zgodilo. Vendar teh posnetkov že dolgo nisem slišal.

Današnji koncert si začel s pesmijo More Often Than Not, ki jo je napisal kanadski folk pevec David Wiffen. Ali imaš kakšno novico o njem?

že dolgo ga nisem videl in po pravici povedano ne vem, kaj počne sedaj. Mislim, da je še vedno živ, vendar nimam nobenega podatka o njem.

Po podatkih, ki jih imam jaz, naj bi kmalu izdal nov album z naslovom South of Somewhere. Kaj meniš o tem?

To je zelo dobra novica. David je folk pevec iz Ottawe v Kanadi. Pisal je odlične pesmi, izdal nekaj albumov in nato kar izginil, kot npr. Fred Neil. Nekaj časa se je preživljal celo kot taksist.

Veliko glasbenikov je priredilo tvoje pesmi, npr. Peter Paul and Mary, Fairport Convention, Grateful Dead... So ti pesmi v novi preobleki všeč?

Večinoma ne. Grateful Dead so naredili dobro verzijo moje pesmi, najboljšo pa Rick Nelson. Problem je zlasti v tem, ker pesem mnogokrat spremenijo, izpustijo kaj verzov in ji s tem lahko dajo čisto drugačen namen, kot ga je imela prvotna verzija. Nikoli ne morejo ujeti občutka, ki ga je imel avtor pesmi, ko je pesem nastajala. Večinoma take pesmi zvenijo zelo prazno.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Že pet let pripravljam album skupaj s Howiem Epsteinom, ki sodeluje s Tomom Pettyjem v skupini Heartbreakers. Jonas Fjeld, Rick Danko in jaz čakamo na izid novega albuma. Tudi v New Yorku sodelujem z nekaterimi glasbeniki, ki jih cenim, npr. z Richardom Thompsonom; in upam, da bo nov samostojni album izšel naslednjo jesen.

Omenil si, da si se nedavno zopet srečal z Bobom Dylanom. Kako se počutiš, ko po dolgem času zopet srečaš prijatelja?

To je čudovito, ker sva oba še vedno živa in tudi ustvarjalna, piševa nove pesmi in nastopava. Oba sva še vedno navdušena nad dobrimi pesmimi, ki so kot hrana, brez katere ne moreš živeti. Seveda taka srečanja prinesejo spomine na trenutke, ki sva jih z Bobom preživela skupaj. In teh ni bilo malo.

To je bil tvoj prvi koncert v Sloveniji. Kakšni so občutki?

Zelo dobri. Prvikrat sem pri vas in vse se je dobro izšlo. Ljudje, ki sem jih spoznal, so zelo odprti in izobraženi. Presenetilo me je zlasti, da ljudje govorijo zelo veliko jezikov. Upam, da se bom vrnil še kdaj in nastopil tudi v Ljubljani in po drugih klubih v Sloveniji. Tako se bom znebil občutka, da sem tujec.

Gregor Bauman