Baby Can Dance

Mi nismo ljudje s scene

Čeprav domača rockovska zasedba Baby Can Dance obstaja že več kot pet let, jo res (koncerti, izdaje, intervjuji) spoznavamo šele v dobrih zadnjih dveh letih. Popolnoma so predani podzemlju in samo pogodba s Statero Records je kriva, da so se po izdaji drugega albuma Move My Heart sploh začeli pojavljati v medijih. Kitarist Dragan se zaveda, da tudi za Slovenijo velja staro pravilo: "Dokler se o bendu ne govori in piše, dokler ne izda plošče, zelo težko dobi koncert. Ko ga dobi, pa na koncertu ni veliko ljudi. Vse je tako težko, da moraš res z glavo ob zid 'butat'". O ponudbi medijev ima ostro mnenje bobnar Robi: "Sploh ne poznam novih imen. To je medijsko tako slabo podprto, da bi lahko dogajanje spoznal, samo če bi si sam res zelo močno želel."

Treba je priznati, da je bilo na začetku tudi Baby Can Dance težko spoznati. Do prve kasetne izdaje leta 1994 pri založbi FV so imeli za seboj le klubske koncerte, vendar je že kmalu za njo prišel na vrsto CD, na katerem je objavljeno isto gradivo kot na kaseti. "Komade smo v klubu MKNž v Ilirski Bistrici snemali samo zato, da bi jih imeli pod streho. Takrat kasete ali CD plošče sploh nismo načrtovali. Potem so različni ljudje posnetke slišali in mislili, da jih je treba izdati. Ko smo videli, da se o kaseti govori, smo seveda hoteli izdati še CD. Vendar ni bilo enostavno. Če se zdaj spomnim, je bil Robi absolutno proti, jaz sem bil recimo za, pevka Branka je bila v dvomih, basist Boris je bil čisto za," razlaga Dragan. Robi pa pojasnjuje razloge za svoje stališče: "To so bili demo posnetki. Če narediš prvi korak s CD ploščo, ki je slabo posneta na osem kanalov in komaj poslušljiva, lahko narediš napako. Prvo ploščo narediš zanič in te opljuvajo. Potem je drugo zelo težko izdati."

To se jim na srečo ni zgodilo. (Robi: " Zelo smo bili presenečeni, da je bila ljudem tudi v taki obliki všeč.") Nasprotno. V obdobju do pred kratkim izdanega drugega albuma Move My Heart so pobrali praktično vse, kar se na naši sceni da pobrati. Med največje uspehe štejejo nastope na festivalih Art and Music Festival, Novi rock in Zgaga ter izdajo obeh cd plošč. "Če se začneš pogovarjati o uspehih, nisi več underground," poudarja Dragan in zatrjuje: "Tisto pravo zadovoljstvo je delanje novega komada, ko daješ komadu dušo, da lahko sam shodi. Ta faza ustvarjanja je najboljša. Koncert je druga faza. Mi z njim nismo obremenjeni, vzamemo koncert kot koncert, pet minut prej se odločimo, kaj bomo igrali, in ko se odpravimo na oder, imamo vse potrebne iztočnice, kje lahko improviziramo." Na zadnjo ploščo so še prav posebej ponosni. "Dobro se je posrečila. Zadovoljni smo. Mogoče bi si za samo snemanje naslednjič vzeli več časa, zdaj smo v treh, štirih dneh posneli vse. Poleg finančne plati snemanja je moteče tudi to, da ne moreš biti vsak dan 'in the mood' za določen komad. Včasih moraš biti zanj prave volje, in če takrat, ko snemaš, nisi, komad ne bo dober. Zato bi bil CD lahko boljši. Upam, da na naslednji plošči tega ne bo več čutiti." Dragan priskoči na pomoč z izjavo: "Razlog je v tem, da je naša glasba od komada do komada tako različna, da je včasih enostavno težko preklopiti iz enega v drug 'feeling'. Nismo Ramonesi, da bi špilali celo ploščo v istem stilu, take glasbe nimamo." Robi dodaja: "Na koncertu je lažje prehajati iz enega 'feelinga' v drugega, medtem ko v studiu ne sme biti napake, takoj je treba zaigrati na 'ful', in to je težko. Z zvokom sem zadovoljen, stojimo za njim. Nisem pa 100-odstotno zadovoljen s ploščo. Veliko stvari bi se dalo drugače in bolje narediti."

Ker so Baby Can Dance slovenska skupina, pri nas pa je glasbena industrija zelo slabo razvita, je torej povsem običajno, da glasbeniki svoje ustvarjanje financirajo bolj ali manj sami. "Ja, nam to odgovarja. V redu je," pravi Dragan. Robi pa dodaja: "Mogoče bi bilo drugače, če bi snemali za mega denarje. Če bi šli v studio za 20.000 DEM, bi bilo kritično. S tem, ko gremo v studio za 5.000 DEM, ki jih lahko zaslužimo s koncerti, imamo več manevrskega prostora. Glasbo sami posnamemo in smo lastniki posnetkov. Založbi lahko tako vedno rečemo, da jih bomo objavili drugje. Če pa posnetke plača založba, ti postavlja pogoje, ki jih moraš sprejeti."

Pri sklenjenem dogovoru s Statero so se svojih načel striktno držali: "Oni so CD tiskali in skrbijo za distribucijo, mi pa smo posnetke 'spravili pod streho'. Ko smo imeli material posnet, sem bil sicer na razgovorih z dvema drugima založbama, pa ju CD ni zanimal. S Statero smo se slučajno pogovorili. Hoteli so začeti kot založniška hiša na slovenskem trgu, mi pa smo iskali založnika. O tej založbi bo še slišati," zatrjuje Dragan. V prihodnje pa bo gotovo mogoče veliko slišati tudi o ljubljanski skupini Baby Can Dance.

Viva