Crypt Records

Založba z rock and roll hrbtenico

V zadnjih letih smo izpostavljeni številnim različnim glasbenim trendom, ki se medsebojno prelivajo in oddaljujejo, hkrati pa tudi pojavu (znanem že s konca 70-ih), ko megalomanske založbe posvečajo veliko pozornosti skupinam z neodvisnih založbic, saj jim omogočajo prekrvitev otrdelega, topega ožilja. Večina neodvisnih založb začne podobno - v idealizmu in želji početi nekaj sam, sčasoma pa se zgodbe začno razlikovati in razhajati, individualizirati. To je le ena takšnih zgodb, zgodba o eni najbolj izpostavljenih rock and roll založb, o Crypt Records!

V zadnjih letih je v naše kraje prodrl surov, rudimentaren zvok, ki se ga danes - v nasprotju z osemdesetimi leti, ko se je vse skupaj pretirano povezovalo z novimi civilnodružbenimi pobudami - povezuje le z rockom in njegovimi večplastnimi koreninami. Na tem mestu se ne bi spuščal v razpravo o razlogih za oddaljitev od artističnopolitičnih nabojev in predvsem obravnavanja glasbenega izročila, omenil bi le, da se eden od odgovornih škratov za preobrat skriva tudi pod imenom Crypt Records, ameriške založbe, ki bo poleti praznovala 14-letnico delovanja in izdajanja nosilcev zvoka.

Crypt je le ena med neskončnim naborom neodvisnih založb. Z Estrus in Sympathy For The Record Industry sodi v sam vrh zanimivejših založb, znanih po rock and rollu, ki so mu vrnile žar z zgodovinskimi koreninami. Ne gre spregledati, da so za Crypt Records izdale nosilce zvoka skupine, kot so The Jon Spencer Blues Explosion, New Bomb Turks, The Gories, Raunch Hands, Thee Headcoats in Devil Dogs, ki so pomembno zaznamovale prvo polovico 90-ih z umazanim, vendar srčnim rock and rollom.

Rojstni dan založbe je 4. avgust 1983, ko je izšel prvi izdelek - kompilacija obskurnih garažnih punk rock skupin iz 60-ih Back From The Grave, ki se je priključila plejadi podobnih kompilacij, med katerimi izstopa serija Pebbles. Do danes je bilo prodanih le nekaj več kot 10.000 izvodov te kompilacije, kljub temu ji je sledilo še sedem posameznih nadaljevanj serije. Back From The Grave pritegne našo pozornost ne le zato, ker naj bi zaradi prve izdaje vzel v roke kitaro sam Jon Spencer, ampak predvsem zaradi designa ovitkov, ki daje kompilacijam poseben žar in razpoznavni signal za izgubljene. Za to je najbolj zaslužen Mort Tood z ironičnim naslanjanjem na ikonografijo pop kulture zavrženih, spregledanih in sluzastih v navezi z grobnicami, čarovnicami in stripom Tales From The Crypt, kateremu je šef založbe Tim Warren tudi ukradel logotip za založbo. Kompilacijam Back From The Grave so sledile še nekatere posamezne plošče in serije. Serija kompilacij Las Vegas Grind nam ponuja pravi eksotični izbor danes že pozabljene prave barske striptiz glasbe iz 50-ih; pred kratkim izdana kompilacija God Less America nas popelje med umazane kavboje 50-ih in 60-ih, ki preigravajo velikodušni country; dve kompilaciji serije Strummin' Mental razsvetlita s surf rock and roll instrumentali iz druge polovice 50-ih in z začetka 60-ih vse, ki so zaslepljeni s Pulp Fictionom; medtem ko serija Sin Alley smrdi po preslišanem rockabillyju, hillbillyju in rhythm'n'bluesu iz časov, ko so nekateri mislili, da so rodili novo stvar - Rock And Roll.

Omenjene kompilacije približujejo pozabljeno, spregledano in preslišano zgodovino in predzgodovino rock and rolla, ki nas le še enkrat podučita, da niso za vse odgovorni le eksponirani idoli popularne kulture. Kopanje po rockovski zgodovini je utrudljivo in zamudno, podobno je izkopavanju grobnic. Ljubezen do glasbe in fanatično zbirateljstvo ne le plošč, ampak skoraj filatelistika posameznih skladb, delov rockovske zgodovine, sta marsikoga napeljala na mlin, ki je mlel željo po svoji založbi. Tim Warren in rojstvo Crypta ni osamljena zgodba (Greg Shaw je šel z založbo Bomp! Records po podobnem tiru), vendar se vsak ravna po svojih načelih. Na kompilacije Crypt se uvrščajo le izbrane skladbe iz mnoštva posnetkov, posredovanih po prijateljih ali zbranih po dolgotrajnem kopanju.

Če sta bili prvi dve kompilaciji Back From The Grave butlega, je nadaljevanje serije spremljalo dolgotrajno iskanje izvajalcev po vsej Ameriki; Warren jih je želel osebno srečati in z njimi narediti intervju, se pogovarjati o dogajanju v 50-ih in 60-ih ter jim izročiti avtorski honorar za skladbo, uvrščeno na kompilacijo. Spustil se je v najtemnejše kote rock and roll grobnic, kot da bi bil pravi rock and roll arheolog. Vendar Crypt Records ne brska le po preteklosti, temveč tudi po smeteh sedanjosti, zato je zmotno namigovanje, da je ameriška založba s sedežem v Hamburgu, kamor se je Tim Warren s soprogo Micho preselil iz New Yorka januarja leta 1990, 'sixties' založba.

Rock and roll je surova in enostavna, kratka in impulzivna stvar, to je tudi princip izbora skupin pri Crypt Records, ki se je šele po petih letih delovanja, leta '88, odločila za prvo izdajo neke sodobne skupine. že leta '86 je izdala koncertni album skupine DMZ, posnet leta '76. Odločitvi za vmesno postajo v 70-ih v preskoku iz 50-ih in 60-ih v 80-a in 90-a je botrovala spregledanost DMZ v rockovskih krogih, čeprav je po Warrenovem mnenju ena najboljših punk skupin vseh časov, saj ima korenine. Podobna razloga se skrivata tudi ob kasnejših kompilacijskih ponovnih izdajah Pagans s posnetki iz različnih obdobij in Lyres, naslednikov omenjenih DMZ, iz obdobja od leta 1979 do leta 1983. Leta 1988 so ugledale luč sveta izdaje razpadajočih Childishevih Mighty Caesars (šlo je pravzaprav za ponatise), Raunch Hands in Devil Dogs. S temi izdajami je založba dobila nov zalet, s katerim je izbruhnila prav po preselitvi v Evropo.

Veliki rock and roll fan Tim Warren ni le zbiralec rocka, služboval je kot prodajalec plošč v eni največjih njujorških prodajaln, kot mešetar raritenih rock and roll plošč in vrtel glasbo po utrujajočih klubih, v katere le redko kdaj kdo zaide zaradi glasbe in ima pretanjen glasbeni okus. Preselitev v Evropo (in tukajšnje cenejše življenje kot v Ameriki) mu je omogočila postaviti na noge prodajalno plošč Cool and Crazy v razuzdanem hamburškem predelu St. Pauli, kjer ima sedež tudi njegova založba. Še vedno se drži starih pravil rockovskega podzemlja, večji del izdelkov proda prek različnih underground katalogov in tudi prek kataloga založbe, ki ga lahko naročite na naslovu Crypt Records, P. O. Box 304292, D-20325, Hamburg, Germany. To je še vedno le majhna neodvisna založba, tudi naziv najboljše rockovske založbe leta '95, ki ji ga je podelil fanzin legendarnega rock kluba Vera v Groningenu na Nizozemskem, ji ni spomagal v težavah, v katerih se je znašla v preteklem obdobju. Spremembe na glasbenem tržišču v zadnjih letih nas spominjajo na tiste 'dobre stare' punkovske čase, ko so neinovativne megalomanske založbe brez idej zavohale denar in začele podpisovati pogodbe s prej odrinjenimi punk skupinami ter jim odpirati vrata svojih tekočih trakov. Crypt Records je z distribucijskim in založniškim obsegom ter tudi s skrbjo za same skupine (sama skrbi za organizacijo turnej) postala premajhna za takšni imeni, kot sta Jon Spencer Blues Explosion, ki so se po plošči Orange zatekli k Mute, in New Bomb Turks, ki so presedlali na Epitaph. Vendar ti dve hudi izgubi nista zlomili trmastega Warrena, ki vztraja. Če s(m)o nekateri pomislili, da je Crypt v zatonu, nas je Tim povlekel za nos. Na pladnju nam ponuja nova imena iz sveta rock and rolla, ki bodo podobno kot njihovi predhodniki orali zemljo in jo posejali z rock and roll semeni, žele pa bodo bodoče generacije.

Ob ekskluzivnih izdajah, kot so Chrome Cranks z Dead Cool, singlici njujorških Spencerjevih bratrancev Cheater Slicks, Lazy Cowgirls z Ragged Soul, Teengenerate z Get Action! in Gaunt s Sob Story in z I Can See Your Mom, se nam prostodušno ponujajo sveža, vroča imena. Oblivians iz Memphisa z dvema albuma, Revelators, ki z We Told You Not To Cross Us dokazujejo, da se da rock and roll delati še kako divje tudi samo s kitaro, bobni in vokalom. Nova skrivnost Crypt Records sta duo Bantam Rooster in hamburško-ameriška naveza DM Bob and The Deficits. Warren je naklonjenost izkazal tudi škotskim alkonostalgikom Country Teasers in nenatančnim španskim punkerjem Los Ass-Dragers, ki smo jih lahko pred kratkim preverili tudi na naših odrih.

Vsem tem skupinam je nemogoče podtakniti, da igrajo 'crypt rock', takšne in podobne opredelitve uporabljajo le mehkužni pisuni. S surovostjo, enostavnostjo in neposrednostjo so skupine prepričale Tima Warrena, ki je le posameznik, predan rock and rollu, zato je tudi ustanovil založbo. S trmasto prepričanostjo v svoje početje ni le pridobil zaupanja rockovskih zbiralcev in roll fanov, ampak je tisti steber, ki bo do konca svojih aktivnih dni držal na nogah to grobnico rock and rolla - Crypt Records.

BIGor

The Oblivians

Oblivians prihajajo iz Memphisa. Jack Oblivian, Eric Oblivian in Greg Oblivian so nosilci dveh kitar in bobnov, ki si jih nenehno izmenjujejo, ter poosebljajo vse, kar je njihova varuška Crypt Records doslej izdala; morda so naslednje veliko ime te založbe. V njihovi glasbi so razpoznavni zvoki bluesa in countryja, energija je čisto punkerska in nastaja v garažnem vzdušju. Prvencu Soul Food je sledil Popular Favorites, na katerem so ostali zvesti ostremu, vendar popolnoma surovemu zvoku, to je tudi ena rdečih niti Crypt Records. Lani poleti so se predstavili na POPKOMM-u skupaj s skupino DM Bob and The Deficits, pogovor z Jackom The Oblivianom pa je stekel med nastopom El Veza, zvezde rock and roll večera v klubu Kantine, ki ga je polnil z D.J.-janjem sam Tim Warren.

Na odru pogosto menjate inštrumente. Kako ste se tega spomnili?

Ko smo začeli igrati, ni bil nihče od nas pravi vodja skupine. Nismo imeli koga, ki bi pisal komade, koga, ki bi igral kitaro ali bobne. Vsi trije smo igrali kitaro.

Kako menjavanje inštrumentov vpliva na vaš nastop?

Zdi se mi, da ni kakšnih posebnih posledic. Toliko časa že to počnemo, da je že povsem navaden del koncerta. Moti morda edinole, da moramo biti precej hitri, da ne prekinemo ritma koncerta.

Koliko časa že delujete kot Oblivians?

Tri leta.

Gotovo ste že igrali v drugih bendih.

Ja, jaz igram po bendih že od dvanajstega leta.

Koliko si star zdaj?

Trinajst.

Si v tej dolgi karieri igral v kakšni skupini, ki bi jo morali poznati tudi tu, v Evropi?

Z Gregom sva bila v skupini Compulsive Gamblers, ki pa ni bila prav nič podobna temu, kar počnemo v Oblivians. Naša zdajšnja publika te skupine ne mara. Poleg naju so igrali še basist, klaviaturist in saksofonist, tu in tam se nam je pridružil celo violinist. Igrali smo kombinacijo valčka in triakordnega punka. Za Sympathy For The Record Industry smo izdali CD.

Kako sta potem presedlala na minimalistični punk rock, ki ga ustvarjate v Oblivians?

Brez kakršnih koli težav. Začela sva igrati z Ericom, znebili smo se nekaterih inštrumentov...

Kaj je počel Eric, preden ste začeli z Oblivians?

Dolgo časa je delal v trgovini s ploščami. Ko je bil še v srednji šoli, je imel bend, vendar o tem ne vem veliko.

Kako je prišlo do tega, da ne uporabljate basa?

Veliko smo se družili, in ko smo začeli igrati, je zvenelo zelo v redu. Če bi bil takrat v naši druščini tudi basist, bi danes imeli basista, enako velja za bobnarja, tako pa smo bili samo mi trije in delali smo tisto, kar smo znali. Zvok nam je bil všeč, zato nismo videli nobenega razloga, da bi iskali koga zunanjega, da bi igral ta inštrumenta. Morali bi se usklajevati z njim, mu dopovedovati, kaj želimo, medtem ko smo sami že vedeli, kaj hočemo in kako do tega priti. Menjali smo se na bobnih, in to je bilo to. Na začetku smo bili mogoče res trdi, zdaj pa smo že napredovali. V Memphisu je sicer veliko glasbenikov, a jih malo razmišlja tako kot mi. Veliko je progresivnežev, ki so za nas dolgočasni. Nekaj pa je tudi dobrih glasbenikov.

Kako delate pesmi? Občutek imam, da imate različne pristope do ustvarjanja.

Včasih jih delamo skupaj, ponavadi pa kdo od nas pride s kakšno temo, jo odigra, potem jo nadgrajujemo, in če zveni dobro, jo vzamemo za svojo.

V vaši glasbi čutim dva močna vpliva. Prvi je trdi punk rock, drugi bolj v šestdeseta leta orientiran garažni punk, v katerem je nekaj več ritma.

Nimamo postavljenih strogih obrazcev, k ničemur nismo zavezani. Sprehajamo se od blues komadov do zabavljaških komadov, igramo pa tudi garažno orientirane, v 60-ta usmerjene, bolj melodične komade.

Bi mi lahko zaupal kaj o vplivih, kaj poslušate?

Sam poslušam zelo veliko različne glasbe, ki ne vpliva na moje delo v bendu. Ko smo začeli z bendom, smo vsi trije oboževali skupino The Gories.

To se v vaših pesmih sliši.

Prva plošča Jon Spencer Blues Explosion, Crypt Style. To ploščo sem imel res zelo rad. Haunt Dog Taylor, odličen blues glasbenik. Veliko je glasbe, ki vpliva na nas, a je v naši glasbi ni slišati. Te, ki sem jih naštel, pa zagotovo lahko, saj so zelo očitni.

Koliko nosilcev zvoka ste izdali doslej?

Precej. Imamo dva albuma pri založbi Crypt, en CD pri Sympathy For The Record Industry, to je kompilacija naših dveh 10" in singlov, ki smo jih izdali že prej. Potem je še nekaj singlov, ki so izšli pri Ericovi založbi Goner, vendar ni na njih nobenega neobjavljenega komada.

Je Eric poleg vaših singlov izdal še kaj drugega?

Ja, kar nekaj plošč. Na primer prvi album odlične japonske skupine Guitar Wolf, ki je zdaj v ZDA podpisala za Matador. To je kar velika neodvisna založba.

Viva