Nove finske skladateljske generacije

Mladi se prerivajo skozi tokove sprememb

Čudovitemu preporodu finske nove glasbe v osemdesetih letih je botrovala skupina skladateljev, rojenih v petdesetih, za katere je bila srednjeevropska avantgardna glasba resnično izhodišče.

Nova finska glasba je doživela razcvet predvsem z jedrom glasbenikov, ki so ustanovili društvo Open Ear Society. Med njimi sta v mednarodnih krogih pritegnila največ pozornosti Kaija Saariaho (rodila se je leta 1952) in Magnus Lindberg (1958), drugi ključni člani skupine so še Eero Haemeenniemi (1951), Olli Kortegangas (1955), Juoni Kaipainen (1956) in seveda danes devetintridesetletni Esa-Pekka Salonen, ki je bolj znan kot prvorazredni dirigent. Naštejemo lahko še vrsto uglednih skladateljev, ki so uspešno pot prav tako začeli z ustanovitvijo gibanja Ears Open, med njimi Ollija Koskelina in Harrija Vuorija, Kimma Hakolo, Tapia Tuomelo...

Posebne pozornosti pa v osemdesetih niso uživali samo mladi skladatelji. Tudi srednja in starejša generacija modernistov sta imeli v tistem času precej koristi. Mnogi forumi za novo glasbo so omogočali lažje uveljavljanje številnih sodobnih del na rednih koncertnih programih. Zanimanje za novo glasbo se je iz slonokoščenih stolpov razširilo in v resnici zajelo množice ljubiteljev glasbe.

Zdaj se je to nekoliko spremenilo. Nova glasba ni več v središču pozornosti, vsaj ne v takšni meri kot v osemdesetih. Mnogi skladatelji, ki so si že ustvarili ime, so prevzeli enostavnejši in bolj tradicionalen slog izražanja - ne bi pa bilo prav, če bi tej spremembi slogovne usmeritve dajali prevelik pomen.

In kako se je najmlajša generacija skladateljev, ki so rojeni v šestdesetih, odzvala na te nove razmere? Kako so odgovorili na izzive? Današnji mladi skladatelji imajo res prav vse možnosti. Ne nasprotuje jim noben prevladujoč slogovni protitok, s katerim bi se lahko spopadali ali pa bi jih vsrkaval vase. To lahko opazimo v njihovi glasbi, saj zajema precej širok stilni razpon: od neoromantike prek uporabe minimalističnih formul vse do najbolj rigoroznih pričevanj postserialne estetike. Vsi ti skladatelji si seveda niso izbrali postmodernizma. Novi trendi so si priborili več kot le običajni delež njihove pozornosti, zato so si morali mnogi skladatelji, ki so se izražali drugače, kot je veleval poglavitni tok mednarodnega modernizma, po svoje celiti rane. Medsebojno oplajanje fenomenov, kot so minimalizem, neoromantika, svobodna tonaliteta in postmodernizem, v osemdesetih letih ni bilo moderno.

Devetdeseta pa so prinesla liberalizacijo in razširitev slogovnega spektra, čeprav je tudi to imelo slabe strani. Nastal je paradoks: sedanji mladi skladatelji se zaradi te svobode namreč čutijo omejeni.

Ne glede na to, kako dobra dela napišejo, take pozornosti kot nekoč niso več deležni, njihova imena se ne pojavljajo v naslovih časopisov. Zdaj, ko je mogoče prav vse in ni prepovedano prav nič, je njihovo zanimanje dobesedno splahnelo. Napetost in navzkrižni ogenj med različnimi generacijami - podžigalo ju je razcvetelo samozaupanje mladih skladateljev v osemdesetih - v tej novi družbeni klimi preprosto nista mogoča in ju tudi nihče ne pričakuje. Naj se to čelno trčenje nasprotij zdi pravično ali ne, v vsakem primeru je res, da je generaciji iz osemdesetih let uspelo sporočila posredovati prav zaradi tega.

Najmlajšim prišlekom še ni uspelo povsem pritegniti pozornosti občinstva, kot je uspelo njihovim starejšim kolegom iz prejšnjega desetletja. Delno je za to krivo tudi pomanjkanje izzivalnega odnosa. Mladi skladatelji se ne morejo upirati, če ni ničesar, proti čemur bi se lahko borili. In še nekaj: mlajši avtorji so vso pozornost usmerili večinoma v komorno glasbo, ki ni v središču pozornosti glasbene sredine, saj se je ta hermetično ogradila v orkestrskih institucijah.

Leta 1993 so mladi skladatelji ustanovili ansambel Zagros, v katerem igrajo glasbeniki in študentje iste starostne skupine: namen ustanovitve je bil izvajati lastno glasbo. Ta ansambel lahko primerjamo s komornim orkestrom Avanti, ki je nastal deset let prej in je prav tako odigral pomembno vlogo pri zagotavljanju izvedb skladb mladih in prihajajočih skladateljev.

V osemdesetih so mladi zelo nestrpno poskušali "odpreti vrata v Evropo". Praktično so ta cilj uresničevali tako, da so odhajali študirat v tujino, in to v veliko večjem številu kot generacije pred njimi. Najmlajša generacija jim v tem pogledu zvesto sledi in se izpopolnjuje predvsem v Italiji (pogosto na Poletni akademiji v Sienni), pa tudi v Berlinu, Parizu in New Yorku. To jim zagotavlja stalne stike z dogajanji v svetu.

Skladatelj, ki uživa več kot le običajno pozornost, je prav gotovo Veli-Matti Puumala (rodil se je leta 1965). Čeprav mu je zaupanje v modernistično estetiko v zadnjem času povzročalo nekaj težav, skuša Puumala odkriti nove možnosti v razvijanju modernizma. Leta 1993 je v intervjuju dejal: "Če s pojmom modernizem označujete željo, da bi nadaljevali široko linijo od Beethovna do Stockhausna in še naprej, potem se strinjam z vami in sem torej modernist. Rad verjamem, da je tu še vedno nekaj povsem novega, kar lahko odkrijem."

Drugi zastavonoše modernizma so Jukka Koskinen (1965), Seppo Pohjola (1965), Vesa Valkama (1963) in Hannu Pohjannoro (1965). V delih vseh teh lahko v različnem obsegu zasledimo postserialno kompleksnost v podrobnostih, bolj posplošeno obdelavo tkiva in bogastvo v razponu pihal.

V glasbi, ki jo piše Jyrki Lindjama (1962), so vidiki, ki ga vežejo na postserialno tradicijo. Pa vendar ima njegova glasba tudi notranjo moč in čustveno prefinjenost, to ga navezuje na romantiko in ekspresionizem. Multidimenzionalnost glasbenega tkiva in moč ekspresije sta kakovosti, ki ju srečujemo tudi v delih skladatelja Kimma Nevonmaana (1960).

Povsem drugačno vrsto čustvenega naboja je čutiti v delih Tuomasa Kantelinena (1969). Ta je kot glasbenik v neposrednem nasprotju s finskim modernizmom iz osemdesetih. Njegova glasba je začinjena z neoromantičnimi bravurami, ki spominjajo na Johna Williamsa, svornega skladatelja Stevena Spielberga.

Nedogmatski odnos do sloga, ki je tako blizu duhu današnjega časa, je značilen za dela mnogih mladih finskih skladateljev. Juhani Nuorvala (letnik 1961) je v zgodnjih delih združil minimalistične težnje z dosežki francoske "spektralne" šole. V devetdesetih je še razširil obzorje in v skladbe vključil vplive rocka in jazza. Močan šesti čut za dramaturgijo, združen z obširnim izborom slogovnih elementov, od katerih so nekateri vzeti iz ljudske glasbe, je značilen za še eno finsko skladateljico, Jovanko Trbojevi} (letnik 1963), po rodu Črnogorko, ki se je na Finskem naselila leta 1986.

Skladatelj Nuorvala je v enem od intervjujev iz leta 1993 precej dobro opisal trenutni položaj: "živimo v času, ko bi morali usmerjati pozornost predvsem na glasbo samo, ne pa se opirati na oguljene nalepke, kot sta "modernizem" in "tradicionalizem". Na skladbe gledam samo kot na skladbe. Nagibam se k neakademski glasbi, čeprav me osebno veseli, da moram skozi mnoge akademske kolobocije, kadar želim priti do tistega, kar hočem doseči."

Ali obstaja metafora, s katero bi lahko opisali tako zelo različno in tako močno ekspresivno tržno ponudbo današnje finske glasbe? Jo morda lahko primerjamo z namišljeno premico, pri kateri so na enem koncu "tradicionalisti", na drugem pa "modernisti"? Ali pa gre mogoče za piramido, z vrha katere strmijo skladatelji in pogledujejo na vse strani, medtem ko iščejo kombinacije različnih slogovnih elementov? Je to piramida, na katero se zasidrajo posamezniki in si tako omejijo manevrski prostor ter si hkrati tudi zastirajo pogled? Če pomislimo na pluralizem današnjega časa, bi bilo morda najbolje, da bi si predstavljali kroglo. Na njeni površini je namreč vsaka točka lahko središče lastnega vesolja.

Kimmo Korhonen

prevedla Damijana Simončič