Letnik: 1996_97 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Legenda o Hanku Williamsu (2. del)

Hank Williams je bil pionir countryja. Podobno kot Jimmie Rodgers in skupina The Carter Family je postavil merila, ki v tej glasbi veljajo še danes. V njegovem jokajočem glasu je čutiti vpliv gospela, hillbillyja in bluesa. Bil je meja med bluegrassom in bluesom. Poleg Jimmieja Rodgersa in Freda Rosa je bil med prvimi glasbeniki, sprejetimi v ugledno druščino Country Music Hall Of Fame. Njegov prispevek k razvoju countryja je neizmerljiv. Ni poznal not, napisal pa je okrog 130 pesmi. Pod njegovim vplivom so začeli glasbene kariere Johnny Cash, Ray Charles, Moe Bandy, Dale Watson, Steve Earle in drugi.

Hank je bil leta 1951 na vrhuncu kariere, vendar je to imelo hude posledice za njegovo zdravje in družinsko življenje. Audrey je bila izključena iz njegove kariere, tu in tam je imela opraviti le z denarjem. Hank, ki ga je dobila domov, je bil utrujen ali pa so ga pred koncem turneje poslali domov zaradi popivanja. Privlačnost Hankovih plošč je bila tudi, da so dajale slutnjo brezna med javno podobo in notranjim nemirom. Hank je menjaval razpoloženja, pisal je vse od srečnih poskočnic do balad. Lahko je s fanti iz skupine hodil na zabave z limuzino, užival je v aplavzu, si našel dekle in z njo odšel v motel, videl je lestvice s svojimi ploščami na vrhu, včasih pa je celo nastopal v dobrodelne namene za koga, tako revnega, kot je bil nekoč sam. A je v vsem tem našel le malo duševnega miru. Ljudje, ki so mu bili blizu, so priznali, da ga sploh niso dobro poznali. "Hanka sem imel najraje," je govoril Jim Denny iz Opryja. "Vendar mislim, da se mu sploh nisem približal. Ne vem, če se mu sploh kdo je, saj je bil tako zagrenjen. Mislil je, da ga vsi želijo le izkoristiti." Hank se je tako marsikomu zdel domišljav, vendar moramo vedeti, da ga je uspeh puščal globoko zaskrbljenega. Nekaj let ni mogel dobiti službe, radijske postaje pa so ga zavračale kot prekletega pijanca. Vedel je, da je še vedno isti človek, zato ni nikomur zaupal. Ljubitelji countryja so prepričani, da je bil več kot pisec songov; bil je pravi pesnik, zato so ga klicali 'the hillbilly Shakespeare'. Eric Andersen je na začetku kariere posnel njegovo uspešnico Lovesick Blues in še danes ceni njegovo glasbo: "Rad imam njegove melodije, neposrednost čustvovanja in način, kako je gledal na preproste trenutke in zajel njihovo bistvo, hkrati pa zabaval ljudi, ki so lahko peli z njim. Bil je genij, James Dean countryja." Hank je bil tudi dober kitarist; poznal je sicer samo nekaj akordov, a je imel izjemen občutek za ritem. "Nisem vedel, kako velik kitarist je bil Hank Williams, dokler niso izšli akustični vokalni posnetki, tisti najpoznejši," je v oddaji na Radiu Slovenija povedal Dale Watson. "Na njih lahko resnično slišimo Hankovo močno udarjanje po kitari, ki govori tudi o njegovem načinu pisanja pesmi. Skladal je s kitaro v roki, z natančnim ritmom. Bil je energičen kitarist. Tisto, kar očitno manjka današnjim pesmim, je ritem kitar. Vokal in ritem sta bila poglavitna pri snovanju njegovih pesmi. Če poslušaš njegove prve posnetke s kitaro in glasom, vidiš, da pesmi prihajajo tako iz njegovega telesa kot iz njegove duše."

V svetu countryja so krožile govorice, da je Hank nekaj uspešnic ali pa zamisli zanje kupil od manj znanih glasbenikov in se pozneje podpisal kot avtor. Po navadi so take zgodbice razširjali različni ljudje, zato gre dvomiti o verodostojnosti. Naš junak naj bi si tako sposodil tudi skladbo Jambalaya. O Hankovem pomenu kajpak ne gre dvomiti, vendar avtor najboljše Hankove biografije Colin Escott dopušča možnost, da je imel pri ustvarjanju tudi sodelavce oziroma nekakšne svetovalce, a je kljub temu brez dvoma spremenil smer v countryju. Pred njim je bil country bolj bluegrassovsko obarvan in bi brez njega gotovo šel bolj v tisto smer. Tedaj je bil na primer vpliven tudi Bob Wills, vendar ne moremo trditi, da je imel tako veliko vpliva. Vse plošče so izhajale v Nashvillu, in tudi Bob Wills je moral v Nashville. Govorili so mu, naj med petjem ne kriči. Rekli so mu: "Bobby, ko snemamo, nimaš nobene besede!" Bob Wills pa jim je odgovoril: "Poberimo se in se vrnimo v Teksas!" In vrnil se je v Teksas, kjer je lahko svobodneje ustvarjal, Hank Williams pa je nadaljeval snemanje v Nashvillu. Pogodbo je dobil prek New Yorka; tam so želeli imeti pevca hillbillyja, in če to ne bi bil Hank Williams, si je težko predstavljati, kako bi zdaj zvenel country. Večina pevcev današnjega countryja pravi, da ko kot pisec prvič pišeš pesem, najprej narediš ponaredek pesmi Hanka Williamsa in potem slediš njegovim navodilom, kajti on pooseblja pisca countryjevskih pesmi. Ko si igral po barih in pivnicah, nisi mogel, da ne bi v istem večeru zaigral skladbe Your Cheatin Heart, Cold Cold Heart, Jambalaya, Hey, Good Lookin'. Te pesmi so bile standardi, ki si jih moral zaigrati vsak večer. Ko si je kdo zaželel kako pesem, je bila to po navadi pesem Hanka Williamsa, saj kdo, ki običajno ne poje countryja, pa si ga občasno želi zapeti, gotovo izbere pesem Hanka Williamsa, ker jo še danes vsi poznajo. Hank in Audrey sta razmeroma veliko snemala skupaj, čeprav Audrey ni bila ravno nadarjena pevka. Vseeno si lahko predstavljamo, kako sta v tistih redkih mirnih trenutkih na domači zofi prepevala gospelovske napeve. Ločila sta se maja leta 1952, Hank pa se je oktobra leta 1952 poročil z Billie Jean. Hank je imel Audrey zelo rad, vendar sta oba živela zelo samostojno in svobodno. V svetu countryja tako kroži zgodba, da Hank Williams mlajši sploh ni pravi sin Hanka Williamsa; nekoč je celo zavrnil krvni test, da ga morebiti ne bi razkrili.

Rockerji, kot je Steve Earle, se danes poistovetijo s Hankom Williamsom bolj kot izvajalci countryja. Hank je bil namreč samosvoj upornik, stvari je počel po svoje. Ljudje v Opryju so želeli, da bi bilo vse zelo čisto, zelo družinsko, Hank pa je raje prepeval o temnih stvareh življenja. Vrgli so ga iz Opryja. Ko je prvič poskusil, ga niso želeli na odru, češ da nima ugleda, da je pijanec in divjak. Ko je uspel s pesmijo Lovesick Blues in drugimi, so ga povabili v Opry. Postavil je rekord, imel je najdaljši nepretrgan nastop in šest dodatkov; v Opryju si navadno nastopil le z eno ali dvema pesmima, on pa je moral šestkrat na oder. Do tedaj to ni uspelo nikomur. Seveda so si želeli, da se še kdaj vrne, kot pijanca in zapornika pa so ga odpustili, in to ga je močno prizadelo. Na silvestrovo leta 1952 je najel šoferja in se odpravil na novoletni koncert v Ohio. Zaradi slabega vremena sta se morala ustaviti v Knoxvillu, tam sta obiskala zdravnika, ki je dal Hanku injekcijo proti bolečinam. Hank Williams je umrl na zadnjem sedežu svojega cadillaca kakih 200 milj iz Knoxvilla. Imel je 29 let. Zadnja pesem, ki jo je izvajal na neki zasebni zabavi okrog božiča, je bila balada o njegovem očetu z naslovom The Log Train. Pokopan je v Montgomeryju.

Jane Weber

IZBRANA BIBLIOGRAFIJA:

Colin Escott, Hank Williams. The Biography. Little, Brown and Co. 1995.

O Hanku Williamsu je bilo napisanih veliko knjig, poznavalci pa med najboljše štejejo pred kakim letom izdano biografijo izpod peresa Colina Escotta. Avtor je skušal razkriti ozadje Hankovega ustvarjanja in razkriti njegovo legendo. Knjigi je dodan natančen seznam vseh snemanj, dejstva in podatki so argumentirani, lahko pa si privoščite tudi zvočno knjigo na dveh CD-jih založbe Mercury. To je resnično ena najboljših biografij, dosegljivih na trgu.

Hank Williams. The Complete Lyrics. Don Cusic, editor. St. Martin's Press. 1993.

Urednik Don Cusic je v lično oblikovani knjižici zbral vse znane pesmi Hanka Williamsa. Izdajo kajpak priporočamo le največjim ljubiteljem countryja. V knjigi je zbranih tudi nekaj skladb, ki so še pred kratkim veljale za izgubljene. Če bi radi odkrili, kje se je Townes Van Zandt naučil pisati preproste, a tako lepe pesmi, ta knjižica z več kot 130 pesmimi ne sme umanjkati v vaši glasbeni knjižnici.