The Holmes Brothers

Glasba kot blagoslov

Skupina The Holmes Brothers na najlepši možni način neguje tradicijo kozmične ameriške glasbe in brez sramu preigrava klasike bluesa, gospela, soula in countryja. Njena glasba ima korenine v izpovedih Teda Hawkinsa in Grama Parsonsa, torej vizionarskih trubadurjev, ki so razkazovali čustva, jezo in bolečino ter v zgodovini ameriške glasbe pustili neizbrisno sled. Z Wendellom Holmesom sva se pogovarjala decembra lani pred koncertom v Perli v Novi Gorici.

Povej mi kaj o družini Holmes. Zdi se, da ste prava glasbena družina, bratje, zaljubljeni v dobro glasbo. Kakšni so bili vaši začetki?

Ker se imenujemo bratje Holmes, smo seveda družina; čeprav Popsy Dixon ni naš krvni brat, ga imamo za brata, saj je z nami že skoraj 30 let. Prihajamo iz Virginije, tudi Popsy, in radi igramo blues, gospel in nekaj countryja, smo namreč podeželski fantje. Zaljubljenost v glasbo je očitno podedovana. Moj oče in mama še vedno živita - očetu je 86, mami pa 82 let - in oče še vedno vodi gospelovsko skupino. Glasbo sem torej vzljubil prek staršev, moji največji vzorniki pa so: skupina The Harmonising Four iz Richmonda v Virginiji, morda zato ker tudi sam prihajam iz Virginije, potem pa zasedbi The Dixie Hummingbirds in The Five Blind Boys, ki so tudi naši dobri prijatelji. V bluesu imam zelo rad Elmorja Jamesa in Jimmyja Reeda, v countryju pa Hanka Williamsa, Randyja Trevisa in Georgea Jonesa. Trudimo se pokriti celoten spekter. Kot skupina The Holmes Brothers smo skupaj že skoraj trideset let, snemamo pa šele zadnjih deset let. Pred tem smo bili tako dolgo v New Yorku, da smo postali nekakšna kultna skupina, nastopali smo zelo pogosto in si izoblikovali svoje občinstvo. Zelo trdo smo delali tudi pred obdobjem snemanja plošč. Nastopali smo po pet ali šest večerov na teden.

Blues, gospel, soul in country igrajo pomembno vlogo v vaši glasbi, kaj pa so bili vaši glavni vplivi. Kaj vam danes daje izvirnost v bluesu?

Mislim, da prinašamo enkratnost na glasbeno prizorišče s tem, ko izvajamo blues v tridelni harmoniji, to je zelo redko. Izvajalci so večinoma bluesovski pevci, mi pa ustvarjamo kot skupina treh pevcev. Večina ljudi misli, da je blues občutek, ki se poraja, ko si na tleh, ko si depresiven. Lahko je tudi to, saj je večina bluesov počasnih, prihajajo iz bolečine, ljubezenskih, delovnih in rasnih odnosov in razmerij, vendar obstaja tudi vesel blues. Tudi pesem High Heel Sneakers je blues, vendar v hitrem tempu, je torej živahen, ritmičen blues z drugačnim besedilom, kot je na primer v pesmi Baby I Can't Go Without You. Skupina Holmes Brothers se trudi delati mešanico obeh bluesov, kajti po čustveni plati imamo radi vse ljudi, in kot vemo, imajo ljudje celo vrsto različnih čustvovanj. Trudimo se torej vesel blues združiti z otožnim in seveda z gospelom, kajti vse prihaja iz istih korenin, te pa segajo daleč, vse do obdobja suženjstva v Ameriki. Ko potujemo v tujino, velikokrat potujemo kot predstavniki naše vlade, ta pa nam nikoli ne pozabi naročiti, naj v intervjujih vedno lepo govorimo o Ameriki. Pravijo, naj ne pozabimo povedati, da smo glasbeniki in ne politiki. Vendar moram reči, da smo dejstvo, da smo črnci iz Amerike, torej predstavniki manjšine - od suženjstva je namreč minilo šele 135 let - nekako sprejeli. Zato, ko igramo blues, ga igramo z globokimi čustvi.

Kakšna pa je prihodnost bluesa?

Prihodnost bluesa je videti bolje kot kadar koli prej. V zadnjih desetih letih so bluesovski glasbeniki bolj izpostavljeni in bolj kot kadar koli prej je zdaj več priložnosti, da jih sliši veliko ljudi. Ne vem, ali je to zaradi občinstva, ki se je spremenilo in se očitno zavedlo korenin ameriške glasbe, ne le bluesa, pač pa tudi countryja in vseh drugih zvrsti. Vendar je blues danes na vrhuncu, hvaljen Gospod.

Glasba ima v črnski cerkvi še danes pomembno vlogo. Kaj vam pomeni peti Gospodu?

Vesel sem, da si me to vprašal. Osebno verjamem v Jezusa Kristusa, zato vedno ko pojem gospel, čutim družinske korenine, prihajam namreč iz družine pridigarjev, diakonov, glasbenikov in gorečih vernikov. Ko nastopam, se najbolje počutim, ko pojem gospel. Zdi se, da je gospel zelo všeč tudi zdajšnjemu občinstvu. Pravzaprav je gospel, vsaj v Ameriki, najhitreje rastoč diskografski trg. Meni je zelo všeč, saj gre za resnično čustvo iz srca; tu ni pretvarjanja, ne gre za zabavo in predstavo, ampak za nekaj resničnega.

Ali imaš rad tudi beli country gospel?

Všeč sta mi country in country gospel, kot ga je pela Maybelle Carter, pevka, ki je v tridesetih letih napisala skladbo Wildwood Flower. Rada je prepevala gospele. I Saw The Light Hanka Williamsa je gospel; tudi mi smo jo posneli. Vedno znova sem presenečen, da je to pesem napisal Hank Williams. Dolgo sem jo pel, a nisem vedel, kdo jo je napisal. Beli country gospel je soroden bluesu in črnski glasbi. Ljudje mislijo, da je drugačen, vendar ni večjih razlik. Country ima korenine v irski glasbi. Ko govorimo o gospelu, bluegrassu in country pickingu, torej o pravem countryju, in če prisluhnemo njegovemu zvenu, ugotovimo, da je podoben irski glasbi. Ko so črnski sužnji prišli sem in postali del družbe, so se afriška, irska in hribovska glasba zlile v odlično zmes. Rad imam obe zvrsti.

Kaj pa meniš o Hanku Williamsu?

Hank Williams je bil pomemben glasbenik. Umrl je prezgodaj, na silvestrovo, ko mu je bilo komaj 29 let. Bil je eden od predhodnikov sodobnega countryja. Ko je pel pesmi I'm So Lonesome I Could Cry, Jambalaya in I Saw The Light je bilo to nekaj novega. Ljudje do tedaj niso občutili takega gospelovskega priokusa, še posebno, ker ni uporabljal kitare pedal steel, ampak lap steel. Bil je eden najpomembnejših glasbenih pionirjev in res je škoda, da je umrl premlad.

Mi lahko opišeš razliko med spiritualom in gospelom?

To je zelo dobro vprašanje. Moje mnenje je takšno: spirituali so bolj tehnično zahtevni, čeprav gre v bistvu za soulovsko glasbo, gospel pa prihaja bolj iz srca in je bolj živahen, v njem je navzočega več kričanja in več plesa. Včasih ju je zelo težko ločiti. V primerjavi s pisci gospelov so pisci spiritualov poznali veliko več glasbe; bili so izobraženi, pri spiritualih so zato intonacije natančne, spreminjanje akordov je bolj pravilno.

Verjetno ste morali igrati kar nekaj let, da ste razvili razpoznaven slog. Ta je popolnoma izoblikovan že na vašem prvencu.

Pred snemanjem smo igrali že veliko let, snemati pa smo začeli šele leta 1988 ali 1989. Sodelovali smo s številni glasbeniki, nekateri so igrali gospel, drugi blues, tretji pa sodoben rhythm and blues. Tako nismo bili zavezani le eni zvrsti, zato je glasbo bratov Holmes težko okarakterizirati, igramo namreč country, soul, gospel in blues. Takšna raznolikost je sad naše odprtosti do glasbenikov, s katerimi smo vsa ta leta sodelovali, in če veste, da smo vsi stari že več kot 50 let, je to kar dolgo obdobje. Do naše tridelne harmonije je prišlo spontano; vsi trije smo bili prej neke vrste solistični pevci, in ko smo ustanovili to skupino, smo povsem sami od sebe začeli peti harmonije. Tega nismo storili načrtno, kar zgodilo se je.

Kdaj pa ste začeli pisati pesmi in o čem govorijo?

Pesmi pišem že vse življenje, večina jih je ljubezenskih. Jaz nisem napisal nobenega gospela, moj brat Sherman pa rad piše v tem slogu, zato bo na našem novem albumu Promised Land nekaj njegovih gospelov. Pišem predvsem o ljubezni, o tem, kako te lahko prizadene in prevara, skratka o ljubezenskih bolečinah.

Vaš repertoar pesmi drugih avtorjev je izjemno pester. Kako ste jih izbrali?

Avtorjev ne izbiramo namerno. Naš repertoar je obsežen, saj večino pesmi - razen novih pesmi, ki smo jih sami napisali za snemanja - pojemo že 25 let. Repertoar smo torej sestavili na klubskih nastopih. Teh pesmi po navadi niti ne vadimo, gre zgolj za naraven proces.

Ker imam rad gospel, menim, da je Jubilation vaša ključna plošča. Kako se spominjate snemanja?

To je bil snemalni teden leta 1992 v Bathu v studiu Petra Gabriela. Tam nismo bili sami, bilo je veliko glasbenikov z vsega sveta. Posneli smo pesem z Vanom Morrisonom, peli smo spremljevalne vokale s Petrom Gabrielom za pesmi z njegovih albumov. Ta teden snemanja je bil sproščen, imeli smo dovolj časa, da smo izbrali gospele, ki smo jih nameravali posneti. Na voljo sta nam bili dobra hrana in odlična namestitev, razpoloženje je bilo tako rekoč popolno za ustvarjanje glasbe. Ti dnevi so mi ostali v spominu kot čudovit teden. Pozneje smo s Petrom Gabrielom še večkrat sodelovali; z njim smo bili v Afriki, drugod po Angliji, v Nemčiji in na Finskem. V Bathu se nam je pridružil tudi glasbenik na kitari pedal steel, ki ga občasno še povabimo k sodelovanju. Tisti teden je bil nekaj posebnega, glasbeniki so igrali skupaj in si pomagali; to je bila dragocena izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil.

Kako ste se razumeli z Vanom Morrisonom?

Vsi nas sprašujejo. To je bilo najino prvo srečanje. Govorili so nam, da moramo z njim delati v rokavicah, ker je tako razdražljiv, vendar smo se zelo dobro ujeli. Pesem, ki smo jo posneli, se imenuje That's Where It's At in je stara uspešnica Sama Cooka. Van je bil hvaležen in pozoren, je zelo prijeten gospod.

Kako pa producent vpliva na vaše delo v studiu?

Vlogo producenta vidim v tem, da mora najti najbolj učinkovit način, kako posneti ploščo. Producentova vloga ni odločati, kakšno glasbo bomo snemali in kako bomo igrali. On je koordinator, ki skrbi, da ploščo posnamemo, in skrbi, da glasbeniki ne porabijo preveč studijskega časa za nepomembne dele pesmi. Vedeti mora, kaj je primerno za trg, kakšen zvok in kakšna glasnost sta potrebna, kako dolge morajo biti pesmi in kateri soli gredo v pesem.

Ali ameriške radijske postaje predvajajo vašo glasbo?

Radio je verjetno najbolj pomemben vidik uspeha vsakega glasbenika, ki snema plošče. Prej nismo imeli veliko radijskih predvajanj, saj smo imeli zvesto klubsko občinstvo, našo glasbo pa so vrtele predvsem alternativne radijske postaje, študentski radii in celo nekatere redke večje sredinske postaje. Odvisni smo od dobrih nastopov, od občinstva, ki nam da ceno s tem, ko se vrača na naše koncerte. Biti dober na koncertih, te z božjo pomočjo lahko pripelje tudi do radijskega predvajanja.

Kaj pa tvoja filmska kariera? Igral si v filmu Lotto Land Johna Rubina.

Na moje veliko presenečenje gre filmu, v katerem igram glavno vlogo, kar dobro. Prej nikoli nisem igral, vendar so potrebovali za vlogo - igram glasbenika z mladim sinom - koga, ki zna igrati kitaro. Lažje je bilo najti kitarista, ki bi znal zaigrati vlogo, kot pa igralca, ki bi znal dobro igrati kitaro. Mislim, da sem se kar dobro odrezal, seveda sem imel srečo, da sem vlogo sploh dobil.

Plošče bratov Holmes so si po kakovosti zelo podobne. Katera ti je najbolj všeč?

Ne morem reči, katero ploščo imam najraje. Mogoče je prav Jubilation, vendar imam zelo rad tudi ploščo Where It's At, pa Soul Street, pravzaprav imam rad vse naše albume. Kar se tiče pesmi, ki smo jih posneli, sta moji najljubši pesmi There Goes My Everything, ta je na albumu Soul Street, in pesem Worried Life Blues s plošče Where It's At. Zdaj imamo na trgu pet albumov, januarja 1997 bomo izdali še enega. Zelo sem zadovoljen; ne tako zaradi našega uspeha, kajti uspeh je nekaj omejenega in ga je težko definirati, zadovoljen sem z glasbo, ki jo delamo, in s tem, da imamo priložnost nekaj zapustiti našim zanamcem. Če posnameš glasbo, bodo tu še vedno ljudje, ki bodo po tvoji smrti poslušali glasbo - in meni to največ pomeni. Nadaljevati nameravamo s tem, kar počnemo. Vsak dan se zahvaljujemo Bogu za priložnost, da lahko delamo tisto, kar radi delamo. Veliko ljudi v življenju nima priložnosti delati, kar si želijo, in se obenem s tem preživljati. Zato je to za nas blagoslov. Upamo, da bomo posneli kakšno izjemno uspešno ploščo.

Jane Weber