Rock katakombe

Louisvillska džungla

Ko je po planetu Zemlja korakala bolezen grunge, so številni glasbeni mediji med seboj tekmovali, kdo bo bolj natančno narisal genealogijo seattlske rockovske scene. Po podobnem principu se bomo lotili tudi louisvillske punk skupine Squirrel Bait, ki je po razpadu ostala trdno deblo razvejanega drevesa, polnega ujetih veveric.

Podobno kot v 60-ih, ko garažne punkovske skupine niso prodirale iz domačega okoliša v širni svet, se dogaja tudi danes. Razlika je le ta, da se je neodvisno založništvo z izbruhom punka v 70-ih močno razširilo, obenem pa se je v zadnjem času izboljšala distribucija nosilcev zvoka - tudi z neznanih založb - po vsem svetu. Ne glede na to širitev dosegljivosti, ki jo je še izboljšal internet, ostajajo v ozadju številna pomembna imena z vseh koncev sveta. Ne zatiskajte ušes, raje prisluhnite zvokom, ki prihajajo iz različnih zakotij, in ugotovili boste, da ima vsako posamezno lokalno prizorišče v svetovnih razsežnostih ne le svojo sceno, ampak tudi svoj podaljšek.

Sredi 80-ih se je v mestu Louisville, v jugovzhodni ameriški zvezni državi Kentucky, postavila na noge scena, ki se je vrtela okoli skupine Squirrel Bait. Njen pomen za to mesto se primerja z vlogo Hüsker Dü in The Replacements v Minneapolisu, ki sta za seboj povlekli tudi rojake k razmišljanju, da ima lahko vsak svojo skupino. Squirrel Bait so na ploščah Squirrel Bait iz leta '85 in Skag Heaven iz leta '87 pozunanjili najstniško prepotentnost z distorziranimi kitarami z močno pop linijo; to je bil kontrapunkt tedaj vedno bolj izstopajočemu crossoverju, ki je prihajal iz hard cora, zato so jih zvočno primerjali s prej omenjenimi Hüsker Dü. Vendar pa o Squirrel Bait morda na tem mestu sploh ne bi pisali, če se ne bi po razpadu vsi člani razpršili po glasbeni sceni in pustili glasbeno noto v številnih skupinah, ki so marsikaj prispevale tudi k današnji vedno bolj izpostavljeni lo-fi glasbi ali tako imenovanemu post rocku.

Člani Squirrel Bait so kljub preklicu skupnega dela še naprej sodelovali. Ostali so zvesti prijatelji, željni skupnega dela, vendar z drugačno energijo in različnimi interesi. Nastale so skupine Bastro, Evergreen, Bitch Magnet, Big Wheel in Slint, vsaka z lastno izpovedno močjo, polno čustev in realnosti, vendar velikokrat izraženo samo z zvokom, ne tudi z glasom, kot je običajno, ter s polno pop nagibov, ki zmotijo konvencionalno rockovsko orientirane poslušalce. Med vsemi najbolj izstopa zasedba Slint, ki je izdala le dva albuma. S prvim je le površno opozorila nase, vendar je drugi, Spiderland, izdan leta '91, ponudil nekaj najmočnejšega v koraku v novo desetletje. Producent je bil Steve Albini, ki je to ploščo uvrstil na spisek najljubših plošč, ki so mu tudi spremenile svet, in je ponosen, da je sodeloval pri snemanju ter tudi da ima njen izvod. Za tisti čas je bila Spiderland plošča, ki je bila pravo nasprotje kitarskemu hrupu, čeprav se Slint nenehno uvršča med kitarske skupine, predvsem po zaslugi prvenca Tweez. Skupina je pri ustvarjanju posegala po določenih, lahko bi rekli avantgardističnih, manipulacijah tišine kot hrupa, obenem pa so v njeni glasbi elementi folk tradicije, ki so jo pervertirali prav s hrupom. Zasedbo je v tistem času nenehno spremljal Will Oldham s fotoaparatom, s katerim jih je fotografiral, nikoli pa ni javno zaigral s Slint, vendar lahko - sodeč po njegovi današnji zasedbi Palace alias Palace Music/Brothers - le ugibamo, če ni bil neke vrste supervisor skupine. Glasba Palace je polna žalostnih izpovedi brez prelitih solza, vendar grenkih, kot je naš vsakdanjik. Palace so se še globlje kot Slint (katerih del je po razpadu ustanovil zasedbo King Kong - podaljšek Slint) spustili v folk tradicijo, čeprav to ponosno zanikajo in se ji izogibajo z nenehnim eksperimentalnim iskanjem.

Če so Slint z glasbo močno vplivali na Steva Albinija in na novejše skupine, med katerimi še najbolj izstopa zasedba June Of 44, je drugi del nekdanjih punkerjev iz Squirrel Bait postavil na noge zasedbo Bastro, ki s poudarjenim instrumentalnim delom ni dosegla posebnih rezultatov, vendar pa se je v njenih nekonvencionalnih rockovskih prijemih kalilo pomembno bodoče čikaško glasbeno jedro, ki danes stoji ob Stevu Albiniju in Jimu O'Rourku. Veja Bastro je manj rockovsko vpletena, posega predvsem po eksperimentalnih prijemih in ustvarja tisto, čemur se danes reče post rock (več o tem beri v prejšnji številki!!!). Ena osrednjih osebnosti je John McEntire z ekipo Tortoise, ki predstavlja enega večjih izzivov sodobne glasbene produkcije. Ne le večplastnost, ampak predvsem ustvarjalna iznajdljivost je tej skupini dala poseben status na čikaški in na sploh svetovni sceni, ki presega vse okvirčke in posega po jazzovskih in po ne-rockovskih šablonah. Prav nešablonskost nas napelje na mlin, da imamo konec 90-ih ponovno opravka z nekdanjimi rockovskimi ustvarjalci, ki z veseljem eksperimentirajo. Od Tortoise se razširijo številni enkratni ali večkratni projekti glasbenikov z zelo različnih glasbenih polj. V Gastr Del Sol sodeluje McEntire s kolegom še iz časov Bastro, z Davidom Grubbrom, ki med tem vodi solo projekt The Happy Cadavers s svojim Rolandom, medtem ko McEntire prazni pop žilico v zasedbi The Sea and The Cake. Obenem delujejo v različnih enkratnih glasbenih projektih, ki imajo večinoma tudi enkratno vrednost.

Epilog

Ta huda džungla, ki se je razrasla iz punk skupine Squirrel Bait iz mesta Louisville v državi Kentucky, nam le še enkrat potrjuje večplastnost svobode glasbene ustvarjalnosti posameznikov. Omenjena generacija glasbenikov s koreninami v Kentuckyju in tamkajšnjem punk dogajanju je več kot dober primer, kako lahko vpliva odkrivanje novih glasbenih polj in posledično tudi preizkušanje novih glasbenih prijemov na sama pota glasbenikov. Za seboj potegnejo tudi publiko - ne gre preslišati trditve Duana Denisona, ki trdi, da se s skupinami in glasbeniki starajo tudi fani, in to pripelje do tega, da jim sledijo tudi na njihovi drugačni poti, obenem pa preslišijo del zgodovine ali pa sedanjosti. Zato sem vedno bolj prepričan, da je že tu dan, ko se v rockovskem podzemlju dogaja tako pomemben trenutek, kot je bila eksplozija punka v 70-ih in posledično tudi hard cora v začetku 80-ih, ter da nastopa nova generacija glasbenikov, ki se bodo spuščali po podobni poti kot nekateri iz Squirrel Bait. Le pozorno poglejte glasbeno industrijo in ugotovili boste, da današnjo rockovsko produkcijo obvladujejo predvsem stari mački, ki so se skotili prav v času punka in hard cora.

BIGor