Urbana črnina

Jeklena pest v żametni rokavici

je eden najnovejših vzdevkov Michaela Frantija. Nadel mu ga je eden od glasbenih kritikov, ko je v precep vzel novo ploščo, ki je na svitlo prišla iz Frantijeve glave in iz instrumentov njegovih prijateljev in prijateljic, s katerimi že par let deluje pod imenom Spearhead. Vzdevek je več kot upravičen: trde in neljube teme zna Frantijeva familija obleči v žmohten in ravno prav subtilen melange starega funka, frišnega hip hopa, soula, rhytm and bluesa, reaggeja in še česa. Ost na sulici urbanih bojevnikov je v teh dneh nabrušena kot še nikoli: plošča Chocolate Supa Highway je namreč več kot odlično nadaljevanje prvenca Home, ki je bil eden najbolj spregledanih albumov leta 1994. Svojo pravo vrednost je dokazal šele v drugi polovici leta 1995, ko komad People In Tha Middle (popolnoma zasluženo) kar ni hotel zapustiti vrhov lestvic popularnosti.

The Beatnigs: Mladost Ludost

Michael Franti je stari znanec ne samo hip hoperjev, ampak tudi tistih, ki svoja ušesa brusijo (ali pa so to počeli, ko je bilo bolj fancy) ob industrijskih nojzarskih zvokih. V srednjih osemdesetih je namreč skupaj z Ronom Tsejem, Henryjem Floodom in Andrejem Floresom ropotal v mešanici hrupnega rožljanja in trdih ritmov, nadgrajeni z ostrimi in brezkompromosnimi političnimi sporočili. V to divje obdobje datira tudi velikokrat uporabljani in slišani ter (paradks!) na televiziji videni Television (The Drug Of The Nation), ki je v verzijah Beatnigsov in remiksu On U-Sound Systema jako trši in neprijaznejši, kot v kasnejši bolj hip hopovski različici, ki sta jo Franti in Tse naredila pod imenom Disposable Heroes Of Hiphoprisy. Početje Beatnigsov bi lahko postavili ob bok še eni sanfranciški zasedbi, Consolidated. Slednji so sicer precej bolj radikalni v svojih verbaizacijah, medtem ko so Beatnigs svoj bes izražali predvsem skozi trdo godbo. Je pa zasedba Beatnigs zelo pomembna, če hočemo razumeti pot Micheala Frantija od jeznega mladeniča, ki je glasno izražal svoje nestrinjanje z ureditvijo sveta in ameriške družbe, do zrelega moža, ki zna na subtilen in umirjen način pojasniti svoje osbne stiske in občutja.

Disposable Heroes Of Hiphoprisy: Bring The Noise

Divjemu in našponanemu obdobju z Beatnigs sta konec naredila Franti in Tse, ki sta ustanovila svojo zasedbo, in se prepustila mnogim vplivom. Zvočni nadih sta pumpala predvsem iz zvoka in produkcijskih trikov Public Enemyjev, seveda pa sta po svoje zavijala tudi k drugim glasbenim prijateljem, ki jih ni (bilo) malo. Omeniti velja predvsem Jella Biaffro, saj so Beatnigs svojo glasbo izdajali za njegova založbo Alternative Tentacles, Franti In Tse pa sta na edinem samostojnem projektu DHH, Hypocrisy Is The Greatest Luxury, celo predelala njegovo punkovsko klasiko California Uber Alles. Sicer pa je Frantijeva besedna spretnost tu prišla še bolj na površje kot pri Beatnigs, odpirati pa je začel tudi nove teme: o zavidanju penisa pri gangsta rapperjih (he he he), pa o izobraževalnem sistemu v Ameriki, ki črncem nudi samo dve poti do uspeha in ugleda: šport in zabavno industrijo, dotikati pa se je že začel tudi bolj osebnih stvari: kot vnuk po eni strani črnca in indijanke, po drugi pa Nemca in Irke se sprašuje o svoji idnetiteti (popolnoma upravičeno: trdo jedro hip hop publike ga nikoli ni imelo za svojega). Drugi in obenem zadnji projekt DHH nam o Frantiju ne pove kaj dosti, saj je verbalni del plošče posnel kultni odštekanec William S. Burroughs, ki sta ga Franti in Tse spoznala ko sta kot predvozača šihtala na ameriškem delu ZOO TV turneje irskih megalomanov U2. In potem se je Franti začel vračati h koreninam.

Spearhead: Dom and Družina

Leta 1994 smo torej odprtih ust gledali v zvočnike iz katerih je vibrirala nova godba Michaela Frantija. Presenečenje je bilo popolno. Živ band, nobenega ruženja, nobenih trdih in sunkovitih lomov in obratov, ena sama uživaška uigranost in globoka, iskrena, dušo na stežaj odpirajoča Frantijeva besedila. Naslov plošče je bil Home, izvedeli pa smo vse: da Franti rad je rdeč fižol z rižem, da je košarkaški freak, da ima neizmerno rad svojo ženo in otroka, pa njegova razmišljanja o AIDSu, klošarjenju in še čem. Družbeno kritiko nam je torej Franti začel servirati skozi zgodbe iz svojega življenja in skozi svoja občutja. Franti namreč rad pove, da rapperji vedno govorijo o tem kar vidijo, torej o objektivni resničnosti, on pa želi govoriti o tem kar verjame in občuti. In zato je verjetno treba več korajže.

Nov izdelek Spearheadov je torej na policah. Le vam manjka dobrih razlogov za osebno preverbo vam jih naštejem nekaj:

- Michael Franti boljši kot kdajkoli prej.

- Back vokali Joan Osbourne (ja, What If God Was One Of Us) v komadu Wayfarin Stranger.

- Muzika za v avto.

- Še en svež Frantijev vzdevek: novi Gil Scott Heron.

- ...

Napo-Lee-Tano