Charles Keil and Steven Feld

MUSIC GROOVES

The University of Chicago Press, Chicago 1994. 402 str.

Prodaja: Knjigarna Kazina.

Imanentna dialoškost zbornika sicer že drugod objavljenih esejev, kakšen aktualni poseg v zapisano v obširni opombi, pogovori, polemike in razčiščevanja konceptualnih vprašanj, zabeleženi, kot so se dogajali v realnem času, odlikujejo Music Grooves, ki sta jo podpisala ugledna ameriška etnomuzikologa Steven Feld in Charles Keil. že naslov knjige, ki se postavlja z večznačno (glagolsko ali samostalniško) rabo groove(s) (poglejmo si, kako se je ustalila celo na straneh Muske), privzemanje slenga v akademskem dialogu o njunih esejih, strokovnih člankih, ki so bili po večini napisani v osemdesetih, izdaja temeljno preokupacijo obeh avtorjev: če hočemo konceptualizirati dve temeljni kategoriji v obravnavi glasb, godb sveta, participacijo in posredovanje, potem se je treba "prizemljiti" in s teoretsko rigoroznostjo pokazati, kje je spodrsnilo muzikologiji, a nič manj funkcionalni glasbeni antropologiji na ameriških tleh. Tako status vsem nadaljnjim besedilom podeljuje že leta 1966 (izjema glede na čas nastanka in objave ostalih!) napisan Keilov aktivističen odgovor Leonardu Meyerju v Motion and Feeling Through Music, ki na primeru jazzovske improvizacije sintaktični analizi (skladanega, napisanega) glasbenega dela zoperstavlja performativni aspekt: od Meyerjevega "utelešenega pomena" (embodied meaning) k "vzbujenemu občutju" (engendered feeling). Če je v tem članku poudarek na participatorni diskrepanci v času muziciranja (out-of-timeness), je dvajset let kasneje dodan (analiza Diddleyja) še teksturni aspekt (out-of-tuneness). Podobnemu stališču se je v sloviti študiji o Kaluli v Papui Novi Gvineji približal Feld, ko obravnava ikoničnost stila ljudstva v deževnem gozdu in njihov relacionalen izraz dulugu ganalan ("povzdignjenje nad zvočenje"). Procesni (beat, swing, groove) in teksturni (barva kvaliteta zvoka) aspekt sta dve bistveni ravni pri delanju glasbe in poslušanju, ki ju zajema koncept "participatorne diskrepance", do tedaj "zamolčan" tako v muzikologiji kot v glasbeni antropologiji. Nadaljevanje knjige ponuja niz razmišljanj o posredovanju glasbe, srditih dialogov o vlogi etnomuzikologije, teorijah komunikacije in serijo esejev, ki so krasna mešanica (visoke) teorije z etnografijo. Eseji o world music, o Arethi Franklin, o karaokah, analize etničnih subkulturnih stilov (ameriška polka, blues, grška rebetika), ki se formirajo v začetnem privzemanju dominantnega (apoliničnega) stila posredovanja glasbe in se mu kasneje odtegnejo v dionizičnosti "živih nastopov", nam na eruditski način, včasih začinjen s tipično privrženostjo določenemu izvajalcu ali slogu, odpirajo vprašanja in utirajo pot k temu, kako misliti glasbo.

Music Grooves nam tako prinaša dobrodošlo branje tematsko razdeljenih esejev, ki so medtem že del habitusa glasbenih študij (a ne pri nas!). Nekaj posebnega je predvsem pogled obeh avtorjev na minulo delo, novo vrednotenje starih besedil v pogovorih, opremljenih še z mnogimi opombami, napotki k referenčni literaturi, k diskografijam itd. Časovna dimenzija, dialoški razkorak med časom nastanka/objave esejev in debata o njih v času redakcije knjige, vnaša v branje vznemirljivo napetost in nič manj odprtih vprašanj. Ain't That A Grooveč

Ičo Vidmar