Christopher Palmer

THE COMPOSER IN HOLLYWOOD

Marion Boyars, London, New York, 1990. 14,95 GBP. Pri nas ni na prodaj.

Največje pomanjkljivosti biografij o skladateljih filmske glasbe so - vsaj za evropske kritično-teoretske standarde - pogost razlog, da knjige, v katerih so te biografije zapisane, ne presežejo anekdotične ravni. Človek bi kar ne verjel, toda zna biti, da je tudi to eden izmed pomembnih razlogov, zakaj se je "subkultura filmske glasbe" tako težko prebila iz sveta oboževalstva, zbiranja in, z druge strani, suhega akademizma v "normalen" svet refleksije in splošnih pojavnosti.

Palmerjeva knjiga je drugačna. Ohranja ves zapozneli šarm holivudskih bravur, polna je "nemogočih karier" in se še zmerom ukvarja z znamenito anekdoto, za navrh pa se ne brani socialnih pretenzij in rahlih zgodovinskih vzrokov, spričo katerih je toliko odličnih evropskih muzikov prebežalo v ZDA in se prodalo filmski industriji. Ukvarja se, skratka, z vprašanjem, kako je mogoče, da skladatelj s prihodnostjo raje izbere življenje z dreserjem in kletko, v kateri ima sicer vsak dan goro mesa, kakor da bi še naprej gojil tisto zlato evropsko svobodo, v kateri sicer ne kaplja toliko denarja, lahko pa se goji upanje, da bo zgodovina lepega dne prizanesljiva in pravična do velikega talenta.

Formalno čista, vsebinsko pa prejkone informativna knjiga se ukvarja z razdobji t. i. čiste holivudske orkestracije, to pomeni, da upošteva tale imena: Max Steiner, Erich Wolfgang Korngold (temu se letos za stoletnico rojstva obljubljajo novi albumi, stara odkritja in mesto v zgodovini, tudi splošne glasbe), Alfred Newman, Franz Waxman, Dimitri Tiomkin, Roy Webb, Miklôs Rôzsa, Bernard Herrmann, Alex North, Elmer Bernstein in Leonard Rosenman. Najdemo torej čas, ko je bila z zvokom poražena tudi glasba za nemi film, in se podamo do let, ko vpliv jazza in rokenrola v ZDA še ni bil tako močan, da bi jemal sapo studijski filmskoglasbeni invenciji.

Christopher Palmer, zdaj že pokojen, prezgodaj pokojen avtor, je bil zmerom prava oseba za dopisovanje in popularizacijo znanega. Nikakor ni bil inovator, znal pa je priti in biti zraven - bodisi k še preživelemu mojstru ali pač do njegove družine, da je zaznal posebnosti, kakršnih drugi niso opazili. Tako je lahko pisal sproščeno in relevantno, zraven pa dodajal še nedopovedljiv šarm, ki je sovpadal z dokončnim priznanjem spoštljivosti filmski glasbi v zadnjih desetih, petnajstih letih. Palmer je bil kratko malo muzikolog, ki je spregledal. Avtor odličnih del o francoskih impresionistih, Szymanowskem, Prokofjevu in Brittnu bo ostal zapisan tudi kot eden izmed redkih klasično izobraženih glasbenikov, ki ni bil vzvišen nad filmi, kot odličen komentator v albumskih brošurah in nadarjen, premalo upoštevan aranžer: Zlasti uspele so njegove orkestrske priredbe Waltonovih suit za filme po Shakespearju in duhovita filmska suita Gershwinovega Amerikanca v Parizu. Palmerjev Skladatelj v Holivudu je lahko zelo spodbuden uvod v študij posebne muzike - filmske glasbe.

Miha Zadnikar