Letnik: 1996_97 | Številka: 5 | Avtor/ica: Nikolai Jeffs
ALBITA
Dicen que...
(Sony, 1996)
Albita Rodriguez je z devetimi leti zapustila Kubo in njena sedaj vrtoglava kariera jo je zapisala v srca kubanske diaspore v Miamiju. Plošča Dicen Que prinaša kar tri hite: El Chico Chevere, Dicen que tu amor ter Mirame, Rozame, Amame. V teh komadih Albita nastopa kot avtoritarna in hkrati senzibilna ženska z izrazitim glasom, kakršnega poznamo pri kubanskih velikankah, kot sta Celina Gonzalez in Celeste Mendoza. Ta samozavest ni prav nič presenetljiva - za dva od treh naštetih hitov je napisala glasbo in besedilo Albita, za tretjega pa Julia Sierra. Obe sta ploščo producirali - izenačitev spolne delitve dela torej, ki je kubanska glasba (bodisi doma na Kubi bodisi v diaspori) ni povsem vajena in ki nas za trenutek popelje v trideseta leta, ko so blestele ženske, denimo povsem ženska skupina Anacaona in Maria Teresa Vera. Mimogrede - kot slednja tudi Albita igra akustično kitaro... Pa še povsem mimogrede - kot trobentača na plošči srečamo tudi veliko zvezdo kubanskega diasporičnega jazza Arturja Sandovala.
Bežna referenca na Mario Tereso Vero nas opomni, da smo pri poslušanju Dicen que soočeni z dvojno nostalgijo - njen prvi trenutek nam odpira še ena vrata v odlike Albitine plošče: opraviti imamo s klasičnimi kubanskimi glasbenimi oblikami, med sonom se tako prepleta guajira. Kot da celotna novejša zgodovina severnoameriške salse z elektrificirano štanc-tanc produkcijo ne bi obstajala! Tako je Dicen que plošča, ki bi bila lahko posneta prav v osrčju kubanske glasbe (Havana) v zlatem obdobju modernega sona (šestdeseta leta). Drugi trenutek nam zavoljo tega nalaga, da se spomnimo osnovnega pravila nostalgičnih oblik diasporične kulture: geografsko oddaljenost od "doma" premaguje z negacijo historične razdalje oziroma - če hočete - razvoja. Kulturne oblike, ki naj bi vzbudile spomin na "tam", na "dom", ta "tam" prekvalificirajo v "tukaj". Zaradi tega zgodovinski trenutek "odhoda", tisti "takrat", ni pokopan v globoke plasti varljivega spomina, temveč je s prakso nostalgičnih kulturnih oblik ovekovečen kot sedanjost. Kot take - zamrznjene v trenutek, ki ga je "domača kultura" že zgodovinsko prešla - nostalgije diasporične kulture zastavljajo realizacijo svoje največje želje: kontinuiranega dialoga med diasporo in "domom". In res - Albita na ovitku sicer zavrača ljubezen do Kube, ki bi izvirala iz kubanskega nacionalizma, a kljub vsemu zapiše, da je Kuba njena največja inspiracija, inspiracija, ki je zapisana v njeno glasbo in v njeno srce.
V primernost tovrstnega hrepenenja je res mogoče podvomiti - ni pa mogoče podvomiti v moč strasti. Tej se lahko, in naše motivacije so povsem drugačne, tudi povsem mirno predamo...
Nikolai Jeffs