Letnik: 1996_97 | Številka: 5 | Avtor/ica: RobSet

CATHEDRAL

Supernatural Birth Machine

(Earache, 1996)

Mnogo današnjih bendov odkrito priznava navdušenje nad glasbo (zgodnjih) Black Sabbath, vsekakor pa to najbolj očitno počnejo prav britanski Cathedral. Pred leti so celo nastopili v Ljubljani kot predskupina takrat mega popularnih Faith No More. Cathedral so izvrstni predstavniki otoškega doom metala in s četrtim albumom Supernatural Birth Machine zvesto nadaljujejo evolucijo "neosabbathizma".

Skupino Cathedral je leta 1990 ustanovil Lee Dorrian (vokal), ki se je kar nekaj let poprej pojavil kot ustanovni član skupine Napalm Death. Naveličan ekstremnega hrupa se je Lee odločil za drugo skrajnost, ustvarjati je začel bolj emocionalno, a hkrati tudi najpočasnejšo zvrst metala, t. i. doom metal. S prvencem Forest Of Equilibrium ('92) so Cathedral uprizorili enega najtemačnejših metal albumov vseh časov, ki se po "zateženosti" kosa le z morilskimi Melvins. Vplive death metala je z leti nadomestil obrat k premiernim doom bendom (Black Sabbath, St. Vitus, Obsessed, Pentagram) in k hard rock velikanom sedemdesetih (Atomic Rooster, Black Widow, Deep Purple), do katerih Cathedral nikoli niso skrivali navdušenja. Album Supernatural Birth Machine odpira presenetljiv baladni intro, sledi mu eksploziven (opičji) Urko's Conquest, kjer je takoj opazen Dorrianov edinstven glas. Prave poslastice za ljubitelje sabbathovskega zvoka predstavljajo komadi Stained Glass Horizon, Cyclops Revolution in Magnetic Hole, udarno hard rockersko pa sta "našpičena" štikla Phaser Quest in Suicide Asteroid. Bombastični riffi kitarista Garyja Jenningsa dobijo pravi epilog šele ob podpori "groovy" ritem sekcije, s klaviaturnimi prebliski pa se ekipa poigra v komadu Birth Machine 2000, koder je izpostavljena tudi prijetna bas linija. Od nekdaj nepremostljive depresivnosti ni ostalo prav veliko, saj puščajo Cathedral več prostora mitološki in znanstveno fantastični domišljiji, ki je izrazita predvsem na prekrasnih naslovnicah plošč. Vsemu lahko dodamo še zvrhano mero ironičnosti in dejstvo, da Lee in kompanija ne počnejo nič revolucionarnega, a vendar glasba skupine izžareva pristno toplino, ki jo začutiš ob poslučanju tistih (redkih) albumov, ki so narejeni z dučo in srcem.

RobSet