JOHNNY CASH

Unchained

(American, 1996)

"Včasih, ko s prsti leve roke drsim po prečkah in z desnico objemam trup kitare, obenem pa z desnim palcem udarjam ritem, začutim pravo magijo, zato preprosto verjamem, da pravi način dosežeš, kadar vse sovpada," je pred nekaj leti, ko je izšla odlična plošča American Recordings, izjavil Johnny Cash. Toda Rick Rubin, lastnik založbe American Recordings in človek, ki je najbolj zaslužen za ponovni vzpon veličastnega "moža v črnem", ima očitno s Cashem dolgoročne načrte. Nova pločča Unchained namreč v ničemer ne zaostaja za prejšnjo, v nekaterih stvareh pa jo celo prekaša.

Formula je seveda podobna: srčne bolečine, nostalgija, osamljenost, kesanje in kanček južnjaškega obešenjaštva, toda ko te sestavine pomeša in servira Cash, dobijo čisto nov pomen in smisel. Tokrat mu pri tem pomagajo številni prijatelji, predvsem pa Tom Petty s Heartbreakers in dva člana skupine Fleetwood Mac. Čeprav svoje delo opravljajo več kot korektno, je ves čas jasno, kdo vodi igro. Rubin namreč natančno ve, kakšno izpovedno moč ima Cashev grobi baritonski glas. Pušča mu, da naravnost in brez olepševanja pripoveduje svoje zgodbe, od njega zahteva samo to, da poslušalca očara. In prav v tem je Cash nenadkriljiv mojster. Zlasti v spiritualih, v skladbah, v katerih se Cash ponižno obrača k bogu in mu izpoveduje svoje strašne grehe. Zato boste najboljše skladbe na plošči Unchained našli šele v drugi polovici in omeniti velja vsaj štiri: Spiritual, Kneeling Drunkard's Plea, Meet Me in Heaven in Unchained.

Razveseljivo je, da vsaj eden izmed velikih glasbenikov z začetka rock'n'rolla danes ni samo relikt nekega davno končanega obdobja, ampak še vedno ustvarja glasbo, ki resda ni nova, še manj revolucionarna, zato pa je vražje prepričljiva. In ker "vse sovpada", vam bo, verjemite mi, Johnny Cash zlahka zlezel pod kožo.

Jure Potokar